28. avg. 2016

Blood Father (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Prijetno presenečenje. Ne samo, da se Mel Gibson vztrajno pobira iz poklicnega in osebnega govna, kjer se je z raznimi ekscesi in aferami valjal zadnja leta, temveč tudi njegov igralski performans in cinematična karizma vidno napredujeta. Seveda ne govorim o debilarijah za sedemletnike z downovim sindromom tipa The Expendables 3 (2014), kjer smo ga videli nazadnje (in je bil, ironično, še najzanimivejši lik), temveč o nizkoprofiliranih, nepretencioznih (komajda tipično hollywoodskih) projektih kot Get the Gringo (2012). Le pri nečem še ne more povsem iz svoje kože: fanatični potrebi, da se pred kamero prelevi v depresivno-maščevalni srd božji, tragičnega (anti)junaka, ki se z zveličavno odrešitvijo naposled preobrazi v mučenika. Vsega se očitno ne da imeti.



Gibson se po Apokaliptu (2006) in Gringu (2012) spet potika po deželi tortilj in tamkajšnji kulturi nasilja — oziroma se vrača na območje sodobne jugozahodne ameriške meje, kraj prvobitnega biblijskega kaosa in smrti. Tam v razpadajoči prikolici sredi kalifornijske pustinje živi okoreli ex-con, bivši pijanec ter nekdanji član motociklistične tolpe John Link, preživlja se kot garažni tatuist in skuša ostati trezen ter na pravi strani zakona. To mu s pomočjo mentorja za pogojni izpust in dobrega prijatelja tudi uspeva, dokler se ne pojavi njegova odtujena hči iz propadlega zakona; uporniška mladenka se je medtem zapletla z morilsko mehiško sodrgo (jabolko pač ne pade daleč od drevesa), po nekem usodnem dogodku pa ji taisti delinkventi zdaj strežejo po življenju. Stvar je nadvse resna in za petami ji je celo strašljivi sicario z druge strani meje. Če je prekaljeni ata ne bo uspel zaščititi, bo namreč po njej, zato pravzaprav nima druge izbire. Enako velja za Linka: brezupno nepremišljeno ter z mamili zasvojeno dekle je njegov edini otrok — in sam navsezadnje nima več kaj izgubiti; morda pa se bo lahko nekako odkupil za vsa leta zavoženega življenja in vse nemarnosti, ki jih je počel v mladosti.

Največja vrlina surove akcijske drame francoskega režiserja Jeana-Françoisa Richeta (rimejk Assault on Precinct 13, Mesrine) je nedvomno sam Mel Gibson. Težko se je znebiti vtisa, da deloma igra samega sebe — v nekakšnem poskusu odkupljenja pri gledalcih ter svojo kinematografijo povzemajoč s posrečenimi referencami na mitologijo Pobesnelega Maksa (cestni pregoni, prirezane dvocevke, motociklistične tolpe). Prepričljivo razbrazdani, kruto prizemljeni in (še od Plačancev) resno nabildani glumač ustvari pristen lik človeka, ki ga je vse življenje tepla lastna izobčenska narava. Obenem pa je to tudi pomanjkljivost tega filma, saj vztrajna Gibsonova frontalnost boleče jemlje prostor in minutažo vsem drugim, boljšim igralcem. Zasedba je namreč nič manj kot izjemna: Diego Luna (Y Tu Mamá También, Frida, Nicotina, Milk, The Book of Life, Casa de mi Padre), Michael Parks (Kill Bill, Red State, Argo, Tusk, We Are What We Are), Miguel Sandoval (Clear and Present Danger, Oculus, serija Medium), Dale Dickey (Winter's Bone, Regression, Bella), Raoul Trujillo (Black Robe, Apocalypto, Sicario) in celo sam William H. Macy (Fargo, Magnolia, Boogie Nights, Shameless). Ampak kaj, ko glumači v stranskih vlogah ne pridejo do pravega izraza, Mel spet ni ravno kralj metodične igre, za nameček pa energijo in čas v vlogi njegove zavožene hčere odžira še Erin Moriarty (nikad čuo) kot primer enega najbolj zgrešenih castingov v filmu nasploh. Interakcija hčere in očeta je (predvsem po Melovi zaslugi) sicer dobra, mladenka sama po sebi pa me nikakor ni prepričala; njena zoprna, dolgočasna, medla in klišejska predstava preprosto spodkopava celotno zgodbo in moteče izstopa iz sicer odličnih igralskih kreacij. Scenarij Andree Berloff in Petra Craiga (po predlogi njegovega istoimenskega romana) je sicer osvežujoče avtentičen ter ne podcenjuje gledalca z otroško razlago motivov in ozadja, po drugi strani pa si kredibilnost zmanjšuje z nekaterimi nepotrebnimi stereotipi (družinska disfunkcionalnost in moralna odrešitev, pretirani strelski obračuni, organizacijska vsemogočnost zaporniških veljakov).

Vendar zaznane pomanjkljivosti k sreči ne preglasijo zabavno zastavljenega, kratkočasno stiliziranega, z (vsaj na videz) osvežujoče nizko produkcijsko vrednostjo, obenem pa z značajsko težo in dobro pripovedno dinamiko umestno podprtega grindhouse B-projekta — ki daje predvsem slutiti, da se je Mel Gibson iz preteklih napak nečesa naučil in da se nam na zrela leta morda obeta njegov veliki povratek (tudi) med igralske vrste. Podpiram in se veselim. (Samo še tole: hvala kur bogu, da na režiserskem stolčku ni sedel krivousti Sylvester Stallone, kakor je bilo sprva mišljeno.)

3 komentarji:

  1. Kul film, me je pa hčerka delala živčnega zelo.
    Nevem ali je problem v igralki sami, menim da je že scenarij za njeno vlogo tako glupo napisan...jao
    Ostalo mi je blo pa kul

    OdgovoriIzbriši
  2. Imaš prav, verjetno je kar oboje (pri meni je bilo enako), se mi pa zdi, da bi se katera druga igralka vseeno odrezala precej bolje. Taka vloga bi svojčas (ko je bila še mlada) verjetno tipično pripadla kakšni igralki tipa Juliette Lewis. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Kar fino sem se pučutil v Melčijevi družbi. Take vloge mu odlično ležijo in čeprav film ne prinaša prave dodane vrednosti (najmočnejši adut je, poleg Gibsona, kamera), sem z videnim kar zadovoljen.
    In ja, tamala je tudi zame kiks.

    OdgovoriIzbriši