12. avg. 2016

Last Days in the Desert (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Čeprav nisem veren (če bi že bil, pa bi se najbrž odločil za človeku prijaznejšo filozofijo od krščanstva), svetopisemskim pripovedim pripisujem visoko anekdotično in alegorično vrednost — bržčas so bile prav zato tudi ustvarjene ter zapisane v Knjigo vseh knjig. Filmov, ki te zgodbe prirejeno prikazujejo, je nešteto; tudi tistih, ki se osredotočajo na življenje in osebnost Jezusa Kristusa ali se posvečajo nekaterim odsekom njegove zgodbe. Kristusovo skušnjavo sicer (različno) opisujejo evangeliji po Mateju, Marku in Luku; potem ko ga je Janez krstil, se Jezus odpravi v puščavo, kjer naj bi štirideset dni molil in se postil. Prikazuje se mu Hudič in ga skuša z lažmi ter dobrikanjem zapeljati v greh.

Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Jezus mu je tedaj dejal: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli. (Mt 4,1-11)


Med filmskimi uprizoritvami so mi posebej ljube tiste, ki jim je uspelo ohraniti simbolično, obče sporočilno in arhetipsko vrednost biblijskih motivov. (V nasprotju z vsemi fanatičnimi, hinavsko kratkovidnimi težnjami, ki verske kanone tolmačijo dobesedno.) V Scorsesejevi Poslednji Kristusovi skušnjavi (1988) se v kontroverzni vzporedni resničnosti Jezus predaja mesenim in drugim zemeljskim užitkom kot običajen smrtnik, kar kaže na pravi izvir izza sprevržene, izkoriščevalske institucionalizirane duhovnosti; dočim je Gibsonov Pasijon (2004) eno samo krvavo mesarjenje s poudarkom na motivih zverinskega trpljenja in mučeniške odrešitve, dasiravno prav s tem odlično povzame svetohlinstvo judovskega klera in posvetno naravo poslednje kalvarije Božjega sina. Kolumbijski scenarist in režiser Rodrigo García (Nine Lives, Passengers, Albert Nobbs) se pak bolj stilizirano posveča duhovni, kontemplativni plati Jezusove puščavske preizkušnje, s čimer dobro udejanjene igralske nastope in minimalistično dramaturgijo nadgradi tudi z ganljivo človeško ter do verske doktrine spoštljivo dimenzijo.

Mladi Ješua (Ewan McGregor) torej v puščavi sreča moža (Ciarán Hinds), njegovega sina (Tye Sheridan) in bolehno ženo (Ayelet Zurer), ki si v neizprosni pustinji prizadevajo (pre)živeti s pičlimi naravnimi viri. Hrana in voda sta dragoceni dobrini, a če naj bi oče ugodil sinovi želji po študiju in vajeništvu v Jeruzalemu (ki ni brezplačno), bo moral biti veliko bolj iznajdljiv. Sveti mož se ponudi, da bo s pomočjo pri gradnji preprostega kamnitega zavetišča poplačal prijaznost puščavniške družine, vendar je nemočen pri hromeči ženini bolezni in skrhanem odnosu med očetom in sinom: vse, kar lahko da, je prijateljski pogovor in duhovna podpora. Ob tem se mu prikazuje bistroumni, pretkani Skušnjavec (Ewan McGregor), na zunaj zrcalna podoba njega samega, ter z zavajanjem in manipulacijo podžiga njegov že tako nenehno tleči dvom o božjem poslanstvu, zveličanju in kruti usodi ljudi.



Film Rodriga Garcíe je tihe in počasne, meditativne sorte; pretanjeno ga okvirjata veličastna kinematografija slavnega, s tremi oskarji ovenčanega Emmanuela Lubezkija (Children of Men, The Tree of Life, Gravity, Birdman, The Revenant) ter glasbena kulisa Dannyja Bensija in Saunderja Jurriaansa. Glumaški nastopi so osvežujoče prizemljeni, nizkoizrazni ter okleščeni odvečne čustvenosti; ta se skriva v komaj opaznih odtenkih prikazov likov in njihove interakcije, ki skupaj z nadzemeljsko mizansceno odražajo prav posebno, pritajeno eterično vzdušje. Marsikomu se bo film nemara zdel malce dolgočasen ali nerazumljiv. Osebno sem v njem videl nekatere univerzalne motive o človeški nravi, občih družinskih razmerjih (zlasti odnos človeškega očeta in sina, v katerem se zrcali arhetipska podoba Boga očeta in sina Jezusa), sočutju in življenjski etiki — vse tisto, kar bi moralo tvoriti moralno in civilizacijsko osnovo vsakršnega (so)bivanja ljudi, religija gor ali dol.

Ni komentarjev:

Objavite komentar