2. avg. 2016

The Boss (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Bah, te novodobne ameriške komedije. Vse po istem vzorcu postane, plehke enolončnice, zmedene mešanice groteskno obešenjaške burleske (pretirane do absurda), vulgarnih izbruhov gor-stoječe nesramnosti zoper politično korektnost ter posiljenih straniščno-seksualnih dovtipov. Če govorimo o Melissi McCarthy, je to tako ali tako prej pravilo kot izjema — kar daje vtis, da v večini svojih nastopov upodobi bolj ali manj isti lik. Prejšnji film, ki sta ga posnela s soprogom Benom Falconejem na režiserskem stolčku, Tammy (2014), je sprožil dokaj zanikrn odziv kritiške javnosti in večjega dela občinstva, četudi se finančno sploh ni izkazal tako slabo. Tokrat jima gre že za spoznanje bolje, vendar je žal tudi njuna Šefica (kolikor je že trapasto simpatična in nesmiselna) daleč od dodelane, duhovite in presenetljivo posrečene akcijske komedije Spy (2015) Paula Feiga, ki smo se ji režali lansko poletje.



McCarthyjeva je tokrat uspešna in brezčutna Michelle Darnell, ena najbogatejših ameriških žensk ter lastnica velikanskega poslovnega imperija. Status trendovske finančne ikone si je priborila sama, potem ko je otroštvo preživela v sirotišnici, kjer so si jo podajale različne krušne družine (ter samosvojo in zoprno deklico vsakokrat vrnile v zavod k sestram usmiljenkam). Michelle nima nobenih zavor in predsodkov; svoje poslovne tekmece in celo prijatelje, ki bi jo utegnili ovirati pri karieri, v imenu pridobitniške etike kapitala neusmiljeno kosi kot travne bilke. Vendar se ji brezkompromisno stremuštvo nekoč pošteno maščuje: nekdanji partner, sodelavec in užaljeni ljubimec (Peter Dinklage) poskrbi za to, da jo aretirajo zaradi zlorabe notranjih delniških informacij. Zaporna kazen za kriminal belih ovratnikov je sicer prav mila in kratkotrajna, vendar Michelle izgubi vse; njeno premoženje zasežejo oblasti in sama se znajde na cesti. Ker nima nikogar, se zateče k edini osebi, ki jo je sploh kdaj skušala razumeti in ji pomagati, svoji nekdanji asistentki (Kristen Bell), ki zdaj sebe in edino hčer (Ella Anderson) preživlja z dolgočasnim delom uslužbenke pri neki agenciji. A navada je železna srajca: ne mine dolgo, ko se Michelle na taborniškem sestanku mlade Rachel porodi spet nova podjetniška ideja: iz prostovoljne prodaje kolačkov po ulicah bi se dalo iztržiti marsikaj. Je to morda celo pot do njenega ponovnega vzpona na poslovni prestol?



Melissa je sicer vselej gledljiva komičarka, ki zna izraziti tudi nekatere dramske, bolj sočutne tone, a vendarle: razen zmedenega scenarija in zares absurdnih pripetljajev (beri: pritlikavi Peter 'Tyrion Lannister' Dinklage kot obsedenec z japonsko kulturo ter sukalec katane) komedijo najbolj tare tisto, kar sem nazadnje omenjal pri Obveščevalni (2016); nerazumljiva mešanica žanrov, motivov in konceptov, ki skuša (prav smešno očitno) zadovoljiti vse segmente gledalstva. Nekomu bo všeč analna komedija, drugemu premisa o vrednosti družinskih vezi in pristnega prijateljstva, tretji se bo krohotal nad politično nekorektno nazornostjo (ki jo, roko na srce, v enaki podobi gledamo že najmanj dve desetletji), četrtemu bosta godila naravnost stripovsko pretiravanje in brezsramna farsa, peti se bo zabaval ob satiri kapitalistične paradigme. Vsi zadovoljni, kajne? Temu jaz rečem usrani, nategunski čezlužniški oportunizem. Ki skuša celo iz sebe narediti avtoreferenco in samoparodijo, saj lik Darnellove na vrhuncu priljubljenosti in uspeha izda tudi priročnik, s katerim naj bi domnevno lahko obogatel vsakdo, naslov knjige pa je When money talks, the bullshit walks. Amen temu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar