30. avg. 2016

The Conjuring 2 (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Ne prav pogosto, a včasih se vendarle pripeti, da me film ne prepriča v enaki meri kot veliko večino občestva, ki ga v naklonjenih mnenjih kuje v nebo ter mu prisoja (po mojem) nenavadno visoke recenzijske ocene. Eden takih primerov je bila franšiza Prekrokana noč, hudo precenjena komična debilarija, v kateri niti slučajno nisem videl kakršnegakoli pomembnega presežka ali česa revolucionarnega. Podobno je bilo že tudi s prvim delom Priklicanega zla (2013) Jamesa Wana, ki mu je tedaj glavnina kritikov vzneseno pela hvalnice; meni se je film zdel spodoben in posrečeno uprizorjen, poslastica za ljubitelje, a to je bolj ali manj vse. Razen, če še nikoli niste gledali kakšnega filma o obsedenosti z okultnimi silami, seveda. Kajpak dopuščam možnost, da sem subjektiven in preprosto čudaški — ker recimo od nadaljevanj pričakujem kaj novega in povsem drugačnega, dobim pa domala enako zgodbo, zapakirano v novo škatlo.

Majhno stanovanjce, polno vogalov in lukenj, kamor se lahko skriješ. Ali pa se ne moreš skriti. Stene, ki že kar gnijejo od vlage in izrabljeni usnjeni stol, ki stoji v kotu dnevne sobe. Otroški šotor na koncu ozkega hodnika v drugem nadstropju in dvoposteljne temačne sobane, ki jih obdajajo škripajoče lesene deske. Kostumografija in izbor glasbene spremljave. Že to samo po sebi je dovolj, da pri gledalcu vzbudi občutek odtujenosti. Poznan, a ravno dovolj odmaknjen svet, ki nam daje občutek, da gledamo utelešeno staro ljudsko pripoved, s katero so nekoč strašili otroke pred spanjem. —Jerman, Deseta umetnost


Govori se o slogovni dovršenosti in pripovedni genialnosti Jamesa Wana, češ da je obudil ta žanr in ga nadgradil s sodobno dimenzijo. S svojimi zgodnjimi projekti Saw (2004), Dead Silence (2007) ter Insidious (2010) bržčas res — a zdi se mi, da se je po uspešno zastavljenem začetnem receptu začel sčasoma rahlo ponavljati. Obrtniška spretnost, visoka produkcijska vrednost, dober casting ter koordinacija igralske ekipe in sijajno atmosferični vizualni prijemi, vsega tega ne gre zanikati. A koliko je v njegovih novejših projektih še zares prelomnega, konceptualno in tematsko svežega, pripovedno šokantnega in žanrsko drznega? Naj se v nedogled navdušujem nad patinirano mizansceno oziroma zgodovinsko pristno kostumografijo in scenografijo, potem ko mi že kdo-ve-katerikrat prinaša še eno zgodbo o demonski obsedenosti? Naj bom impresioniran samo zato, ker gre domnevno za (kot da) resnično zgodbo? Naj se pustim prestrašiti zdaj že malce dolgočasno morbidnim osrednjim Wanovim antagonistom, kot so srhljiva mrtva starka s pajčolanom, tokrat pa lik pošastne redovnice ter Skrivljenega moža (oziroma peklenščka po imenu Valak), čeprav o njih — razen tega, da so očitno strašni — kontekstualno nikoli ne izvemo popolnoma nič, nada, zip? In da Wan ne uporablja cenenih -BU!- poskokov? Seveda jih, samo malce bolj dramaturško umestni so ali zamaskirani v zvočno obliko. Rade volje priznam, da dobro stopnjuje napetost in premišljeno plete občutek anticipacije groze, pri čemer so najstrašnejše stvari tiste, ki jih zamegljeno vidimo zgolj s kotičkom očesa in ne v prvem planu — a tudi to so že preizkušene enačbe in ne kakšna posebna filmska revolucija. Priznal bi, da me film preprosto ni prestrašil, pa nočem biti banalen in pikolovski. Razen tega počasno sestavljanje žanrskih elementov ne pomeni nujno, da mora biti celovečerec dolg krepko čez dve uri (kolikor traja tukajšnji, v nasprotju z dobro poldrugo uro izvirnika). Zaželjeni učinek je dokazano mogoče doseči tudi v krajšem času, sicer tvegaš razvlečenost in posledično dolgčas. Ali pa mogoče voham oportunizem in cingljanje blagajn? (Prvi film s proračunom 20 milijonov je prinesel 16-kratni zaslužek, nadaljevanje z dvakrat večjim budgetom pa je za zdaj nastrgalo 8-kratno vsoto. Še bolje se je odrezalo pri mednarodni distribuciji in menda gre za kultnim Izganjalcem hudiča celo za drugo najdonosnejšo grozljivko vseh časov.) Saj res, gre za sequel, kako sem lahko to pozabil?

Priklicano zlo 2 razume, da o učinkovitosti grozljivke ne odloča število duhov ali trupel, ki ti jih uspe stlačiti vanjo, pač pa tridimenzionalni liki in igralci, ki znajo podati njihovo travmo. Zgrožen pogled Vere Farmige, ki nedvoumno priča o tem, da vidi onkraj oprijemljivega sveta, je dragocenejše orožje od vsake računalniško animirane omare, ki se raztrešči ob steni. Osebno bi nova poglavja Priklicanega zla, ki dokazuje, da je v žanru, poplavljenem s "smetjem", še mogoče posneti kakovosten film, videla veliko raje od (že napovedanih) Anabelle 2 in Insidious 4. —Ana Jurc, RTV SLO

Nočem biti nepošten in pristranski, kljub vsemu imam rad ta žanr in Wan se mi zdi eden redkih ustvarjalcev, ki ga zares razume ter nam prinaša nadvse solidne, uravnotežene in kožo ježeče zgodbe stare šole — le da so čedalje bolj generične, industrijske in z metodo najmanjšega skupnega imenovalca udejanjene po preizkušenem receptu. To se pač zgodi, ko kravatarji zavohajo dobiček in filmarjem slinasto ponudijo naphano kuverto.

2 komentarja:

  1. Mislim, da je pametna zadeva za samega Wana kot režiserja predvsem ta, da se počasi preusmeri v druge žanre kot eksplicitno grozljivko in začne odkrivati nove pripovedovalne dimenzije (kot oboževalec stripov z orjaško mero nestrpnosti pričakujem njegovo adaptacijo Aquamana, ki jo režira za WB in DC).

    RAd bi poudaril še en izvrsten umetniški aspekt tega filma, ki mi je bil povečini res všeč in to je nadvse izvrstna glasbena podlaga Josepha Bishare. Bishara je eden tistih komponistov, ki so povsem zasidrani v bolj atnolani eksperimentalni glasbi in jih bolj kot melodija sama, interesira učinkovita klavstrofobična avant-gardna atmosfera. S svojimi orkestracijami, popolnoma baziranimi na cvilečih Hermmanovskih godalih in globokih Zimmerjevskih francoskih rogovih ter občasnimi referencami na italijansko giallo glasbo (Goblins in Morricone), zato samo grozljivko (pri kateri je bolj kot pri kateremkoli drugem žanru pomembno bistvo zvoka) odnese v popolnoma novo dimenzijo. Odlična zadeva.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zelo mi je všeč, da si pozoren na take stvari, ki jih sam večkrat (po krivici) spregledam. Hvala za komentar!

    OdgovoriIzbriši