19. avg. 2016

The Mind's Eye (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Po zadnjem debaklu Mika Flanagana sem si moral vsaj malce popraviti grenak okus. Vseh filmov seveda ne gre meriti z istim vatlom, tudi zgolj ameriških ne. Na eni strani neskončna stripovska vrsta mož v pajkicah ter hrupni, več milijonov vredni, akcijski poletni blockbusterji, na drugi skrajnosti pa garažna produkcija mladih, iskrenih filmskih entuziastov, polna ustvarjalne strasti, improviziranega truda in pristne ljubezni do sedme umetnosti. Prvi odvržejo na tone denarja v ultimativne CGI računalniške efekte in 3D kamere, drugi pa se prizadevno vračajo k praktičnim (gumijastim, animatronskim, maskirnim) učinkom in tehnikalijam iz časa, ko so filmi še kaj pomenili. Prvi oportunistično ciljajo na masovno PG-13 publiko (bling bling ka-čing) in se globalno tržijo s prepoznavnimi blagovnimi znamkami, drugi so namenjeni ožjemu krogu, festivalskemu občestvu in ljubiteljem nepretencioznega, klasičnega filma. V tem kontekstu me je umotvor mladega scenarista, režiserja in producenta Joeja Begosa pozitivno presenetil.



To seveda ne pomeni, da moramo pa zdaj nekritično kovati v zvezde vse, kar kot indie poklon starejšim bratom posname kateri obskurni cineast, in hinavsko subjektivno mižati pred začetniškimi napakami, ki bi se jim celo garažna Y-produkcija z nekaj muje zlahka izognila. Ni čisto vse dobro; a pri nekaterih tiste dobre plati vendarle preglasijo pomankljivosti in zadovoljijo čut grešnega zadovoljstva star poznavalskega gledalca, naveličanega enolično standardiziranega hollywoodskega tekočega traku za but nezahtevne potrošnike.

Lasati in bradati avtor Joe Begos, ki je pred tem s podobno nizkoproračunskim sci-fi prvencem Almost Human (2013) vzbudil pozornost na mednarodnem festivalu TIFF v Torontu, se z motivi psihokineze napaja pri kultni Cronenbergovi razteleševalki Scanners (1981), morda tudi pri sloviti De Palmovi Carrie (1976). Žanrski prikaz ljudi z uničevalnimi telepatskimi sposobnostmi smo videli še v Nekontrolirani moči (1984) z rosno mlado Drew Barrymore, legendarnem animeju Akira (1988) in še kje, a se kljub tematskemu potencialu nekako ni najbolj uveljavil kot podzvrst. To je opazil nad B-filmi iz osemdesetih navdušeni Begos, ki je menda želel posneti "nekaj med Scanners in Death Wish" (torej očitno zgodbo o nekom, ki se maščuje s pomočjo svojih psihičnih moči), potem pa se je konceptualno bolj približal prvemu — ter oblikoval premiso o neuravnovešenem zdravniku (John Speredakos), ki bi rad z injekcijami kortikalnega izvlečka iz hrbtenjače psihokinetičnih telepatov tudi sam pridobil neomejeno rušilno moč. Upre se mu eden izmed njegovih pacientov (Graham Skipper), ki si prizadeva iz ujetništva norega znanstvenika rešiti svoje dekle (Lauren Ashley Carter) s prav takimi sposobnostmi. Posledice tega navzkrižja interesov so krvava trupla, destrukcija okolja, raztrgana telesa in slednjič nekatere ultimativne žrtve.



Z omenjenimi "začetniškimi napakami" imam v mislih predvsem scenarij in karakterizacijo likov, saj tehnični plati — upoštevajoč proračun in produkcijske zmožnosti — preprosto nimam kaj očitati. Pripoved se močno opira na pretekle filmske zglede, negativci so pretirano megalomanski (beri: zlobni zato, da so zlobni), biološko-znanstveni vidik je docela zgrešen, človeško moralno ozadje je naivno črno-belo in like bolj kot prepričljiva značajska globina opredeljujejo njihova dejanja. A kot rečeno: pri tako požrtvovalnih osebnih projektih je na mestu prizanesljivost. Igralci se odrežejo solidno, potek sicer zaokrožene in osvežujoče stilizirane zgodbe ni opazno nekonsistenten; najbolj pa navdušita kontrastna argentovska barvna shema in s pulzirajočo sintesajzersko glasbo (Steve Moore) umestno podložena, otipljiva retro atmosferičnost — ki dobro pričara občutek nečesa iz osemdesetih, kar smo oboževalci žanra nekoč davno gledali na izrabljenih VHS videokasetah. Begos je v programskem sklopu grozljivk na festivalu Fantastic Fest v teksaškem Austinu (tam so bili prikazani tudi Anomalisa, Bone Tomahawk, Green Room, The Martian, The VVitch in drugi filmi z letnico 2015) lani prejel nagrado za najboljšega režiserja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar