4. avg. 2016

Warcraft (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Igričarsko franšizo Warcraft podjetja Blizzard Entertainment seveda poznam. Prva samostojna inštalacija je bila udejanjena že leta 1994 z začetnim naslovom iz serije Warcraft: Orcs & Humans in smo jo za sproščanje v študentskem domu nabijali zanesenjaki. (Imel sem računalnik IBM-PC s 4 MB pomnilnika, enim prvih procesorjev iz serije Pentium, 14-palčnim katodnim zaslonom, različico Oken 3.1 ter zvočno kartico Sound Blaster AWE32. Nekaj malega sem že slišal tudi o internetu. Najbolj priljubljena igra tistega časa je bila kajpak Doom.) Ampak tisto pravo strast sem začutil šele nekaj let pozneje, ko je tržišče videoiger preplavilo pripovedno in grafično izpopolnjeno nadaljevanje Warcraft III: Reign of Chaos (s poznejšim razširitvenim dodatkom The Frozen Throne). Kompleksen fantazijski svet, neverjetni cinematični prizori, domala poistovetljivi liki ter neskončne možnosti pletenja mitov o nenehnem konfliktu med bojevitimi rasami v deželi Azeroth. Možnost večigralstva prek domačega omrežja in pozneje spleta je odprla čisto nove, neslutene dimenzije. Nedvomno je bila rojena legenda med računalniškimi igrami ter eden najboljših tovrstnih izdelkov vseh časov.

Pred ogledom se zagotovo poraja vprašanje, ali lahko v njem uživajo samo zvesti oboževalci iger ali pa lahko zadovoljstvo najdejo tudi tisti neposvečeni? [...] Kar se tiče razvedrilnega aspekta, ki ga prinašata vizualna in akcijska plat, je gotovo možno najti zadovoljstvo, toda za kaj več filmu žal manjka globine v likih in sami zgodbi. Z izjemo orka Durotana, pod efekti katerega se skriva Toby Kebell (Zora Planeta opic), ki dokazuje, da gre v "motion capture" snemalni tehniki za pravega naslednika Andyja Serkisa, ni lika, ki bi imel bolj dodelano motivacijo in ozadje. Na drugi strani je človeški element zgodbe precej slabši in poleg tega podkrepljen s precej slabim igranjem. —Jure Konestabo

Tudi Duncan Jones, režiser izjemnih sci-fi biserov Moon (2009) in Source Code (2011) ter sin letos umrlega Davida Bowieja, je menda navdušen igričar — in priznati gre, da se njegovi akcijsko-fantazijski pustolovščini to tudi pozna. Na vsakem koraku se poklanja spominu zavzetih igralcev katerega od derivatov v univerzumu Warcrafta in njihovim ustvarjalcem (uvodni prizor bojevanja je sijajna parafraza podobnega prologa iz Vladavine kaosa) ter se pozorno osredotoča na to, da je vizualna plat filma primerljiva z občutkom pri animiranih sekvencah iz igre. Oživitev likov s tehniko digitalnega zajemanja gibov (zlasti orkov) in brezšivni CGI dodatki so pričakovano zavidljivi, domišljijski svet pa stripovsko otipljiv, plastičen ter znotraj pripovednega konteksta igre razmeroma verodostojen. Masovne bitke med zelenimi orki in človeško raso so udejanjene kratkočasno ter obrtniško zanesljivo.
Tale ekranizacija super uspešne računalniške igre je lep dokaz, da Hollywood ne potrebuje Hollywooda, da rata uspešnica. Doma finančni polom, na Kitajskem huronska uspešnica. 500 milijonov vreden flop, torej. Zanimivo, res. —Iztok



A žal je to bolj ali manj vse. Jonesu, čigar režija je bila nedvomno obremenjena z neštetimi kompromisi vseh udeleženih strani in napotki s strani producentov, zmanjka sestavin pri vsem drugem: likih, njihovi karakterizaciji, interakciji, zgodbi (ki se ne sme preveč odmikati od izvirnega materiala v knjigah Rise of the Horde ter The Last Guardian) in mestoma precej očitno celo pri montaži. Marsikateri prizor se zaključi odrezano, sunkovito, v praznem teku ter brez tematskega epiloga ali vsaj čustvenega učinka. Liki so docela nepoistovetljivi in ne zbujajo nikakršnih simpatij (ironično, da je še najzanimivejši mladi orkovski poglavar), zato povprečnemu gledalcu, milo rečeno, najverjetneje dol visi za vse in vsakogar. Igralske predstave so bodisi smešno pretirane (Ben Foster kot čarodejski varuh Medivh), nespretne in neizrazite (Paula Patton kot človeško-orkovski hibrid) ali pa jim boleče primanjkuje scenarističnega materiala, da bi lahko utelesili zares suveren osrednji lik (Travis Fimmel kot zaščitnik vladarja in prvi vitez kraljestva Anduin Lothar). Dogajanje je pretrgano in zmedeno, tu in tam čudaško nepojasnjeno (zlasti za nepoznavalce igre in knjižnih dodatkov), z nerazumljivim časovnim sosledjem in brez pripovedne logike; motivi protagonistov ter kontekstualno ozadje pa sta očitno prepuščena nadaljevanjem. Sequel sicer še ni uradno potrjen (najverjetneje bo spet šlo za trilogijo), vendar je po zasuku v epilogu (ki pride rahlo prepozno) malodane nujen, če naj bo celota zaokrožena in dosledna. Nisem prepričan, da si ga želim videti.

Huronsko razočaran sicer nisem, ker iz gole previdnosti tudi pričakovanja niso bila pretirana. Tehtnica se pri Jonesovem projektu močno nagiba na stran starih navdušencev nad računalniško zabavo, ki hlepijo predvsem po nostalgičnem obujanju nekega obdobja iz lastne preteklosti. Mislim, da bom pobrskal po svojem zaprašenem spodnjem predalu pisalne mize, ali se nemara kje še valja tisti (originalni) namestitveni plošček igre Warcraft.

3 komentarji:

  1. Sicer sem šel v sam film z znižanimi pričakovani, ker so se po sami internetni sferi dolgo časa širile govorice kako težavno se je usklajevati z Blizzardom (kar je bil tudi glavni razlog, da je Sam Raimi opustil preprodukcijo in se raje umaknil k drugim projektom), a kar me je najbolj razočaralo je na koncu ravno Jonesova režija igralskih perfomansov, ki so se mi zdeli izredno medli in neprepričljivi, hkrati pa sem bil osupel nad presentljivo slabo eksekucijo emocialnih scen. Škoda. Vseeno, ohranjam velike upe za Assassin's Creed, ki v kinematografe prihaja prav tako to leto in srčno upam, da bo pod taktirko nadpovprečno talentiranega Justin Kurzela, blestel.

    OdgovoriIzbriši
  2. Čarodejski varuh Medivh*, ne Medivth. Ker vem, kolk daš na pravilnost napisanega. S filmom pa moram rečt, da sm kr zadovoln. Dejansko se mi dopade bl kot Hobit. Kar kol že to pomen.

    OdgovoriIzbriši
  3. Jawohl, mein grammar nazi friend. :) Anyway, hvala, seveda rad pišem pravilno. Mimogrede, tudi jaz sem imel kakšen trenutek slabosti med Warcraftom, a to pripisujem nostalgičnosti starega prdca. Kljub vsemu se mi film ne zdi zelo kvaliteten oz. bi bilo marsikaj lahko way boljše; kar pa zadeva Hobita, sem si itak ogledal samo prvi film iz te serije in se mi je zdel dolgočasen za popizdit, zato sploh nisem vztrajal dalje.

    OdgovoriIzbriši