19. sep. 2016

31 (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Did you know that a cockroach can live up to 168 hours without a head? I find this ... fascinating. But what really blows my fucking marbles, like a 50-cent skank, I mean the real mind-fucker, is that for several hours this same decapitated head will keep on trucking for Jesus. If properly nourished, of course.

Kmalu bo spet Samhain in dotičnega sem čakal še od prejšnje Noči čarovnic — dasiravno mi je črv dvoma prišepetoval, naj si raje ne obetam preveč. Prejšnjega projekta scenarista in režiserja Roba Zombieja The Lords of Salem (2012) s podobno produkcijsko zasnovo ter deloma isto glumaško zasedbo (Jeff Daniel Phillips, Judy Geeson, Gabriel Pimentel, Meg Foster, Torsten Voges in seveda soproga Sheri Moon Zombie) si nisem utegnil ogledati; naletel je na dokaj zanikrn odziv javnosti in kritikov, zato se mi tozadevno ni mudilo. Še več: namenoma si nisem hotel pokvariti dobrega vtisa po njegovem čudovito ostudnem prvencu House of 1000 Corpses (2003) in še sijajnejšem nadaljevanju The Devil's Rejects (2005), s katerima je strastni fanboy grozljivk ter zabavljaški enfant terrible surove težkometalske fantazmagorije pokazal, da je tudi spreten cineast. Poznejša rimejka Halloween (2007) in Halloween II (2009) sta se mu že manj posrečila (zlasti slednji je precej boren), vendar sta še dovolj kratkočasna in povečini gledljiva celovečerca. Nakar je, kot kaže, Zombieju začelo zmanjkovati izvirnosti in domišljije. Saj razumem: človeku je pač pri srcu ta sočno uporniški statement zoper politično korektni oportunizem in zabava ga makabrična izraznost tovrstne kritične drže (spodbujene z vzorniki shock rocka kot Alice Cooper); njegove filme je zabavno konzumirati v izbranem krogu istomislečih, nemara v družbi ustrezno ohlajenega češkega ležaka, opojnih substanc in obešenjaških komentarjev. Vse to sprejemam in mi ustreza — a vendar tudi dolgočasi, če se iz filma v film ponavlja vedno znova, ne da bi prineslo kakšno občutno dodano vrednost.

Now you may think you see a grease-painted performer sitting before you who would usually elicit an amused response from an audience, but trust me, you do not. I'm not here to make you happy. I'm not here to brighten your dismal day and I am certainly not here to elicit an amused response. I am here to end your miserable fucking life.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

V svojem zadnjem projektu Robert Bartleh Cummings torej prinaša pripoved o hipijevski skupini zabaviščnih delavcev ali nekakšnih cirkusantov, ki se 31. oktobra 1976 nekje na arhetipskem podeželskem zakotju znajdejo v ujetništvu sredi velikanskega, opuščenega industrijskega poslopja. Tam jih peščica britansko zapetih likov iz zakulisja (Malcolm McDowell, Jane Carr, Judy Geeson), groteskno našemljenih v pojave napudranih dvorjanov z belimi lasuljami, podvrže krvavi igri odštevanja življenj "31" (menda zaradi datuma, tega nikoli izrecno ne pojasnijo). Skozi labirint kovinskih hodnikov, prostorov z rešetkami in mračnih, umazanih slepih ulic jih lovijo z nacistično ikonografijo obsedeni pritlikavci s hladnim orožjem (Pancho Moler) ali nori ubijalski klovni z motornimi žagami (David Ury, Lew Temple), medtem ko aristokratski sprevrženci iz ozadja vlečejo niti te morbidne predstave za visoke denarne stave, ki žrtvam sproti določajo možnosti preživetja. Jasno, končni zmagovalec bo lahko en sam; a še ta se bo celo po uradnem koncu vsakoletnih kolin moral soočiti z najbolj zločestim in pokvarjenim med najetimi poklicnimi mesarji (odlični Richard Brake), ki preprosto ne prenese neporavnanih računov.



Vsakovrstnih klišejev in žanrskih stereotipov polna zgodba je tako premočrtna in stripovsko pretirana, brez repa in glave (ter kljub visoki produkcijski vrednosti, bogati scenografiji in dovršenim tehnikalijam), da jo gre težko jemati dobesedno ali celo kot (še en) Zombiejev poklon omiljeni zvrsti — saj smo ga bili deležni čisto v vsakem njegovem projektu doslej in začenja biti rahlo nadležen. (Tokratni zbuja asociacije kultov kot The Texas Chain Saw Massacre ali morilskih pasti Saw ali medijske satire The Running Man, ovite v prispodobo človeka kot divjadi iz kratke zgodbe The Most Dangerous Game avtorja Richarda Connella.) S skrajno mero prizanesljivosti je v nepoistovetljivem, nevšečnem, nihilističnem razčlovečenju mogoče zaznati (še en) gromoglasen Zombiejev sredinec, uperjen zoper vulgarno komercializacijo in formulaični konformizem ameriške — ali kar globalne — potrošniške paradigme, ki iz vsega naredi zgolj dober posel. Ampak, ali ne počne prav tega tudi Zombie sam (ki je film deloma financiral s pomočjo crowdfundinga, ker češ da "se je industrija spremenila" in drugače ni šlo)? Ne bi raje že končno povedal vsaj kaj novega? Še enkrat: razumem izkrivljeni samoreferenčni namig, ki očitajoče žuga ponavljajoči se, prazni hollywoodski mašineriji; a tudi tovrstnega umetniškega protislovja pač ne moreš kot "klin s klinom" ponavljati v nedogled, tudi med zvestimi pristaši in ljubitelji zvrsti (khm, khm) ne.

Now, let's get one thing straight between us.
I ain't no fucking clown!

13 komentarjev:

  1. Rob Zombie ni do zdaj posnel niti enega vsaj pogojno okej filma. Vsi so sranje, vključno s tem.

    OdgovoriIzbriši
  2. Rob Zombie več kot očitno snema filme za določeno ciljno skupino. Da oboževalec Michaela Jacksona in bleferskega rap-deklamiranja vanjo ne sodi, je jasno kot beli dan. Vseeno pa ni treba čisto vsega imeti bodisi za čisti drek bodisi za suho zlato (take skrajnosti so značilne za otroke in ljudi z duševnimi motnjami), resnica je seveda vedno nekje vmes in gledati je treba primerjalno, ne absolutno. Večina kritikov in filmske javnosti soglaša, da so bili prvi Zombiejevi projekti (recimo prva dva) posrečeni, do neke mere izvirni ter tehnično in obrtniško dobro udejanjeni, po rimejkih Halloweena pa se je začel ponavljati.

    OdgovoriIzbriši
  3. Bluziš!
    Na Rotten Tomatoes so po večini čisti šit!
    Pa še kje ravno tako!

    OdgovoriIzbriši
  4. I'm not bluesing, I'm rocking. Recimo za primer, Devil's Rejects (2005) ima na IMDb oceno skoraj 7, nekateri najpomembnejši kritiki so mu namenili ocene od 6/10 do 9/10 (tudi tvoj ljubi Roger Ebert) in najbolj odmevni časopisni recenzenti so ga pohvalili. TUKAJ. To je zate čisti šit? Sumim, da se ti en kolešček v glavi obrača v napačni smeri, to bi razložilo recimo tvoje ocene filmom, ki so točno nasprotne vsem drugim na celem svetu.

    OdgovoriIzbriši
  5. IMDB kot refrenca? Bravo :)
    No, kar naštej še druge, da vidimo kake ocene imajo, na Rotten, ki sem ga omenil.
    Mislim no, se resno prerekava okoli amaterja kot je Rob Zombie?

    OdgovoriIzbriši
  6. Rotten kot referenca? Bravo. :) Jaz sem povedal samo en primer in prilepil link, kjer lahko vidiš konkretne ocene konkretnih kritikov. Imaš še kakšen genialen 'argument'? Ali pa boš raje naredil še enega selfieja, ker si si tako všeč v vlogi recenzista™?

    OdgovoriIzbriši
  7. Rotten je referenca, ja, saj gre za seštevek ocen različnih priznanih kritikov. Za razliko od IMDB, kjer glasujejo fani.
    Kaj ni jasno?!?

    OdgovoriIzbriši
  8. Ni jasno (kot ponavadi), ali se zajebavaš ali ne. Kaj ti je, si star 7 let? Mi razlagaš stvari, za katere misliš, da jih ne vem? Imaš še kakšen argument proti temu, da so prvi Zombijevi projekti spodobni in solidni? Si naredil še kakšen selfie?

    OdgovoriIzbriši
  9. Očitno jih ne veš, če na to, ali je IMDB referenca, odgovarjaš, ali je Rotten referenca.

    OdgovoriIzbriši
  10. Bravo, Gartner, odkril si Rotten Tomatoes in zdaj si ves navdušen nad to novostjo. :) Podobno kot si nedavno odkril Twitter in zdaj navdušeno objavljaš svoje selfije in misliš, da za določenimi nazivi in naslovi dejansko stojijo zvezdniki, ki ti pišejo in odgovarjajo na tvoje debilizme. Ne da se mi več ukvarjati s tvojo (umsko) disleksijo in razlagati, da so vsi portali (IMDb, Rotten, Metacritic) enako brezvezni in subjektivni. Misliš, da če nekje piše "critic", da gre za profesionalnega, izkušenega in strokovno izobraženega kritika, ki piše (ali je pisal) recenzije tudi za časopis ali revijo? Večinoma so to internetni "kritiki" ter anonimni papki, ki si nabirajo filmsko kilometrino (če ne štejem ocen običajnih uporabnikov, ki so verjetno v 90 % neumni ameriški najstniki). Je pa res, da so med temi pisci nekateri tudi zaresni recenzenti in jaz sem ti jih naštel. Ti pa še vedno nisi odgovoril na vprašanje, ampak tako kot ponavadi z nakladanjem odvračaš pozornost od svojih gartnerizmov. Brez skrbi, odgovora itak ne pričakujem.

    OdgovoriIzbriši
  11. Ja, včeraj sem odkril Rotten in danes zjutraj Twitter. Fak no, kak se ti da :)

    Ampak zdaj pa res ne vem ali se delaš norca ali si dejansko nor :)
    Osnovna in zelo velika razlika med IMDB in Rotten je v tem, da je IMDB laična ocena fanov, na Rotten pa seštejejo mnenja kritikov, ki so ipak bolj relevantna od navadnih ljudi.
    Da so vsi ti ktitiki zate seveda nule, je pa jasno že od nekdaj :)
    Če ti Rotten ne diši, pa poglej Metascore, kjer je Zombie še v večjem kurcu :)
    Aja, sori, tudi Metascore ni referenca, saj gre za mnenja dojenčkov v vrtcu :)

    OdgovoriIzbriši
  12. Mislim no, ti mene čist zares prepričuješ, da je katerikoli Zombijev film vreden pol pizde mrzle vode?!?
    To dolgočasno in bolno obračanje najbolj osnovnih klišejev gore filmov?
    Faking resno, model?!?

    OdgovoriIzbriši
  13. ...je rekel 40-letni model, ki je Transformerjem dal najvišjo oceno in tudi sicer obožuje kretenizme Michaela Baya. Samo zate, Gartner, da se boš sprostil (edini hiphop v Sloveniji, ki je kaj vreden):
    https://www.youtube.com/watch?v=jSBSpMfZSKY

    OdgovoriIzbriši