ARQ (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Pri ameriški spletni pretočni storitvi Netflix so naposled dali v obtok sci-fi triler kanadskega scenarista in režiserja Tonyja Elliotta, potem ko so slednjega prav zaradi te zgodbe svojčas najeli producenti televizijske serije Orphan Black (od leta 2013 dalje); vendar vse od leta 2008, ko je nastala, nikakor ni uspela zaživeti na platnu. Elliott je med zbiranjem sredstev pripoved odtlej spreminjal, prirejal in pilil, dokler ni njegov (v manj kot treh tednih posneti) celovečerni prvenec v začetku septembra končno doživel premiero na letošnjem filmskem festivalu v domačem Torontu.

Osnovna premisa neodvisnega avtorskega filma je znanstveno-fantastični koncept sklenjene časovne zanke; nekaj takega kot nenehno ponavljajoči se dan Billa Murrayja v legendarni Ramisovi komediji Groundhog Day (1993) ali pa, še bolje, neskončna serija vsakokratnih pogibeli Tomčija Kurčija v stripovski akcijadi Edge of Tomorrow (2014). Osvežujoče stilizirana minimalka, ki se skoraj v celoti odvije v nekaj temačnih hišnih prostorih, nas brez odvečnih razlag zakulisja in medias res postavi v čevlje Rentona (Robbie Amell) in Hannah (Rachael Taylor). Moški in ženska se v svoji postelji zjutraj zbudita tik pred tem, ko v domovanje vdrejo oboroženi in zamaskirani moški; onesposobijo ju in odvlečejo ter zavežejo v Rentonovemu kletnemu laboratoriju. Prišli so domnevno zaradi denarnih kartic v sefu, a v resnici so tam zaradi skrivnostne naprave, ki jo je Renton razvil, ko je kot strokovnjak za energetiko nekoč delal za podjetje Torus. Vsemogočna korporacija se je v opustošenem svetu bližnje prihodnosti, kjer usodno zmanjkuje naravnih virov, energije in hrane, odtlej razvila v globalno militaristično strahovlado in je preostalemu stradajočemu svetu napovedala vojno. Upirajo se jim diverzantske skupine odporniškega gibanja Bloc, ki mu domnevno pripadajo vsiljivci in bi se prav tako rado polastilo nenavadnega izuma. Le nečesa ne ve nihče razen njegovega avtorja: naprava ARQ (Arcing Recursive Quine) je sicer nastala kot generator neskončne energije, vendar močno elektromagnetno polje njene rotirajoče tuljave povzroča neki nepredvideni stranski učinek: izkrivljanje časa oziroma neskončno zanko. Karkoli Renton in Hannah storita, da bi se osvobodila ali preprečila tatvino revolucionarnega koncepta, se vselej konča s smrtjo enega od njiju ali obeh — nakar se kot iz skupnih sanj spet zbudita ob isti uri zjutraj in vse skupaj se začne znova ter vnovič traja od 6:11 do 9:25. A vsakokrat so nekatere podrobnosti ponavljajočega se sosledja dogodkov malce drugačne in te drobne spremembe imajo nekatere ključne posledice.

Cuz electrocuted himself on the ARQ. This caused forward time to bend back on itself, creating a closed-time loop. And the day repeats. Time resets every three hours, 14 minutes and 15 seconds.

Čeprav gre tematsko in dramaturško za razmeroma izrabljen koncept sci-fi motivov o časovnih paradoksih, uspe Elliottu v svoj nizkoproračunski projekt vnesti veliko mero izvirnosti in nepredvidljivosti, celo vztrajno naraščajoči suspenz z vsako novo alteracijo, predvsem pa docela prepričljivo kontekstualno ozadje sicer premočrtne in dovolj enostavne zgodbe — ki se v razumljivo sestavljanko zlaga postopoma. Ta nikoli ne podcenjuje občinstva z vtisom stripovsko karikiranega prikaza ali pretiravanja, ki bi prestopilo meje filmske farse ali satire. Zastrupljeni in za bivanje komajda primerni svet, ki ga skozi interakcijo likov zgolj slutimo v ozadju (ali slišimo in vidimo na indoktrinacijskih televizijskih poročilih), je docela verodostojen, četudi ga eksplicitno pravzaprav ne vidimo; celo zamik nejevere v prid znanstveni utemeljitvi je povsem neproblematičen in ni v napoto pripovedni doslednosti (beri: jasno, da je časovna zanka fizikalno in matematično protislovje, a to gledalca nikakor ne zmoti), temveč skupaj z dobro prikazanimi liki ter inteligentnimi dialogi podpira njen kontekst. Fascinantna domislica, da dovolj veliko številko ponovitev ciklusa sčasoma vzbudi spomine na rekurzivne dogodke (kar potem pomembno vpliva na vsakokratne odzive in obnašanje likov), prinese logično upravičljive in pripovedno razvejane možnosti, ki jih režiser izkoristi do potankosti. Mračna mizanscena z nevpadljivimi visokotehnološkimi detajli deluje kot avtentična družbeno-politična in psihosocialna kulisa življenja v bližnji prihodnosti, kjer se razčlovečena eksistenca spreminja v boj za preživetje med različnimi koristoljubnimi interesi in je (za)upanje edina rešilna bilka neprivilegiranih.

Če se poslužim subjektivne primerjave z dvema nedavno videnima: Elliottov umotvor me je bistveno bolj navdušil kot Gentryjev šibko strukturirani in nedosledni Synchronicity (2015) oziroma ga lahko — primerjalno upoštevajoč produkcijske razmere in režiserjev doprinos — približno enakovredno postavim ob bok (tudi zavoljo glumaške zasedbe posrečenemu) časovnemu paradoksu Predestination (2014) bratov Spierig. V navdušujoče skromen, nepretenciozen recept je kljub žanrski zasičenosti Elliott spretno vmešal ravno prav sveže sestavine, da je končna jed slastno zaokrožena, presenetljivo izvirna in kinematografsko nasitna (vsaj za privržence žanra).

Those who can't remember the past are condemned to repeat it.