16. sep. 2016

Demolition (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Kanadski režiser Jean-Marc Vallée ima v rokavu (za zdaj) maloštevilno, vendar izbrano filmografijo za sladokusce, s samimi izjemnimi značajskimi študijami in igralskimi performansi: C.R.A.Z.Y. (2005), The Young Victoria (2009), Café de Flore (2011), Dallas Buyers Club (2013) ter Wild (2014). Če združi moči z enim nabolj nadarjenih glumačev svoje generacije Jakom Gyllenhaalom (Donnie Darko, The Day After Tomorrow, Brokeback Mountain, Jarhead, Prisoners, Enemy, Nightcrawler, Southpaw) ter veteranskim oskarjevcem Chrisom Cooperjem (American Beauty, Me, Myself & Irene, Adaptation, Syriana, August: Osage County), gre bržčas pričakovati še eno filmsko poslastico. Ali pač?



Davis (Gyllenhaal) je mlad investicijski bančnik z Wall Streeta, ki mu je v avtomobilski nesreči pravkar umrla žena. Njen oče, sicer tudi lastnik finančne tvrdke in Davisov šef (Cooper), je ob izgubi hčere popolnoma skrušen, medtem ko se Davis ne more pripraviti do pristnega žalovanja (ali tistega, za kar bi pričakoval, da naj bi čutil); zdaj se sprašuje, ali je ženo zares ljubil in ali jo je sploh poznal. V moderni, minimalistično opremljeni vili v predmestju sameva in se predaja spominskim prebliskom, kmalu po dogodku se v presenečenje sodelavcev vrne v službo in nasploh ni videti, da bi ga sprememba hudo pretresla; mogoče le nekoliko zmedla. Kot terapevtsko izpoved se loti pisanja reklamacijskih pisem podjetju, ki si v bolnišnici lasti avtomate za prodajo prigrizkov, kjer mu je tisto usodno noč zaradi okvare obtičala sladka tablica. Pisma romajo v oddelek za pritožbe kupcev, ki ga sestavlja ena sama oseba: mati samohranilka Karen (Naomi Watts). Izžeta in z opojnimi substancami zasvojena vdova ima jalovo razmerje s svojim nadrejenim ter uporniškega najstniškega sina iz prejšnjega zakona (Judah Lewis), ki ima težave s spolno samopodobo in ga skrbi, da je homo(bi)seksualen. Potem ko Karen impulzivno kontaktira moškega, čigar pisma so jo nepričakovano ganila, se naposled seznanita in skleneta priložnostno, vzajemno tolažilno, platonsko zvezo; težavni mladostnik in čustveno otopeli moški pa v porušenju idealov in težnjah po razumevanju kaotičnega sveta ter lastne vloge najdeta skupno točko. Davisu je bil nekoč premožni tast, ki ga (vsaj sprva) ni preveč maral, položil na srce, kako se lotevati razumevanja in popravljanja stvari: tako, da tisto najprej razgradiš in razstaviš na prafaktorje — da bi videl, iz česa je narejeno. Davis se torej z macolo najprej loti puščajočega hladilnika v stilizirano hladnem, brezosebnem domu: razbije ga na koščke. Temu sledi še množica hišne opreme in pohištva, službeni računalnik in škripajoča straniščna vrata v pisarni; naposled se Davis (s podkupnino) pridruži delavcem pri rušenju hiš v bližnji soseski in nazadnje se nad lastno domovanje spravi z bagerjem. [Na eBayu lahko kupiš vse.] Bo zares lahko razumel, če bo reči demoliral?



Še preveč neposredno izražena metaforična premisa scenarija Bryana Sipa (nikad čuo) je jasna: uničevanje kot analitična dekonstrukcija odnosov, zvez in življenjskih nazorov z namenom doumevanja, odkrivanja srži ter vzroka. Davis tako v naknadni osebnostni deziluziji ugotavlja, da ga taka (četudi brezskrbna in navidez uspešna) eksistenca ni izpolnjevala, visoko profilirana služba je bila kvečjemu kompenzacija nekdanjih ambicij fanta iz delavske družine, poročil se je iz pričakovanj in konformizma, za nameček pa ga je ljubljena soproga očitno varala in pred časom mu je tudi prikrila prekinitev nosečnosti z ljubimcem, medtem ko lastnih otrok nista imela. V jasno zastavljene motive o razočaranju nad padcem mita o "ameriških sanjah" pa se neumestno mešajo podzgodbe, ki se glede na osrednjo pripoved zdijo neskladne in odvečne: iskanje identitete zmedenega najstnika, sprejemanje s strani njegove matere, vrednotenje resničnih človeških vrlin nasproti vsiljeni predstavi o uspehu ter ideja o tem, da moraš trdovratne, zlagane koncepte porušiti do tal, če želiš začeti znova.

Le za to gre, da protagonist tega ne stori; pravzprav ne zruši vsega, kar je začel razstavljati, in ne preučuje razbitega. Konceptualna mešanica vsega daje zgodbi moteče nekonsistenten, neenakomeren ton in v različne smeri begajoče, stereotipne pomenske niti, ki niti ne doživijo posebnega epiloga; čudaški scenarij pa zlasti v sklepnem delu kaže simptome pripovedne in tematske nedoslednosti, ki se pri gledalcu težko sestavi v zaokroženo celoto. Kar zadeva igralske nastope, najbolj navduši vselej zanimivi Cooper; mladi Lewis je sila všečen, glede Naomi Watts lahko rečem enako kot pri večini njenih filmov (tj. namesto nje bi bila lahko tam poljubna igralka, pa ne bi bilo hude razlike), medtem ko sem pri Gyllenhaalu prvič po dolgem času pomislil, da je v najboljšem primeru poskrbel za gledljivo in solidno, a tokrat ne baš presežno predstavo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar