13. sep. 2016

Jaws (1975)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Jasno, cineastični črv me je po mirno prebavljeni Nevarnosti iz globine (2016) oziroma "najboljšem filmu z morskim psom razen Žrela" nagnal, da sem si še enkrat ogledal legendarni izvirnik. Več kot štiri desetletja stari umotvor je bil všeč celo našemu objestnemu desetletniku; resda je gledalska ciljna skupina nekoliko starejša in film vsebuje enega ali dva eksplicitno krvava prizora, ampak po drugi strani me je k zapisu — v katerem si ne domišljam, da bom o tem kultnem filmu povedal kaj novega — spodbudilo prav to premalokrat poudarjeno dejstvo: da je namreč še po vsem tem času Žrelo neverjetno kratkočasen in celo za današnje razmere sila duhovit film. Če odštejemo srhljive podtone in njegovo osnovno premiso, bi bila to lahko zabavna karakterna komična drama; morda ga je (tudi) to naredilo tako slavnega. In kako uspešen je bil film, pred katerim je le malokdo vedel, kdo je čudaški cinema-geek po imenu Steven Spielberg? Trije oskarji (montaža, glasbena podlaga, zvok) in nominacija za najboljši film (kipec je potem dobil Let nad kukavičjim gnezdom), grammy za taktirko Johna Williamsa, bafta za najboljšo filmsko glasbo, zlati globus ter kopica drugih in poznejših odličij. Med gledalci eden od 50 najboljših filmov ter v samem vrhu najbolj napetih trilerjev vseh časov, med prvimi 70 najboljšimi filmskimi zgodbami po izboru ameriškega ceha scenaristov. Z zaslužkom 470 milijonov (pri produkcijskem proračunu 7 milijonov) je bil tudi najuspešnejši film vseh časov ter v drugi polovici dobe Novega Hollywooda čistokrvni znanilec poletnih blockbusterjev, dokler ni na filmska platna — spet z monumentalnim pečatom Johna Williamsa — dve leti pozneje privršala junaška zgodba iz galaksije daleč, daleč stran. Odtlej je bilo vse drugače. Medijsko in televizijsko podprti marketing ter množično predvajanje v najširšem spektru kinematografov sta postala samoumevna osnova filmske industrije za vse poznejše in še današnje zaslužkarje.

Pustimo torej trivio, ki je dovolj znana; take reči, kot je bila dvakratna prekoračitev proračuna, obupne snemalne razmere, niz zvezdniških imen, ki naj bi jih videli v osrednjih vlogah (pa jih k sreči potem nismo), ali pa dejstvo, da so pogoste okvare plastičnega (hidravlično vodenega) morskega psa prisilile Spielberga v ustvarjalno improvizacijo: namesto eksplicitnosti je mogočno prezenco orjaškega podvodnega ubijalca v slogu "manj je več" marsikje nadomestil z bežno slutnjo zobate pošasti, z nakazanim gibanjem (ki ga med končnim obračunom na gladini označujejo zgolj na žival pritrjene boje), s srhljivo zvočno kuliso ter z interakcijo likov in okolice — s čimer je v žlahtni Hitchcockovi maniri (med drugim tudi z njegovim učinkom dolly zoom) še potenciral freudovsko grozo pred tistim, kar ni neposredno vidno. Te domislice so prerasle v dovolj znane urbane legende in postale predmet številnih poznejših referenc (v animiranem Reševanju malega Nema je največjemu med morskimi zobatci denimo ime Bruce), uspeh filma pa je zaplodil niz merchandise izdelkov, od računalniških iger do zabaviščnih parkov.

"We started the film without a script, without a cast and without a shark." —Richard Dreyfuss (v nekem intervjuju za BBC)

Kot rečeno: scenarij, ki po istoimenskem romanu Petra Benchleyja posnetemu podvodnemu trilerju (ta bi bil zlahka temačen ter grozljivo opresiven film) daje nenavadno lahkoten, celo veder, vendar presenetljivo inteligenten in zagotovo nekoliko samoironičen ton. Z zabavnimi prijemi nimam v mislih samo slovitega (dejansko improviziranega) Scheiderjevega vzklika, kako "bodo potrebovali večjo ladjo", ali Dreyfussovega spakovanja zaradi ciničnega Shawovega posmehovanja ali komičnih replik v slogu Scheiderjeve soproge, ki na prošnjo obiskovalca, da bi rad govoril z njenim možem, odvrne, da si tega želi tudi sama. Zgodbo so (v času, ko je to še kaj pomenilo) dopolnjevali in pilili toliko časa, da so dobili večplastno, s psihosocialnimi pomeni in aktualnimi družbeno-političnimi motivi nepričakovano bogato pripoved. Še enkrat: po mojem skromnem mnenju je prav to tisto (če za zdaj torej odmislimo vse tehnične in obrtniške spretnosti), kar podeli filmu trajen in polnovreden status, kakršnega si nedvomno zasluži.

Nekatere najbolj očitne prispodobe so v primerjavi s knjigo sicer v filmu potisnjene v kontekstualno ozadje ali docela odstranjene, ker Spielberg ni hotel komplicirati in je želel, da bi bil celovečerec zabaven ter gledljiv. Prispodoba morskega psa kot brezčutnega plenilca v okviru kapitalistične otipljivosti (utelešene v prepoznavni figuri 'loan sharka' oz. oderuškega posojilodajalca), ki ne izbira žrtev, med drugim odzvanja v literarnem liku oportunističnega župana mesteca na namišljenem otoku Amity, skrivaj povezanega z mafijo, in nemoralne ter nezveste policistove soproge. Družbenopolitična premisa, menda izposojena iz slovite gledališke drame Sovražnik ljudstva (1882) Henrika Ibsena (kjer idealistični protagonist odkrije, da je zdravilna voda, turistična znamenitost v mestu, v resnici strupena, vendar ga župan utiša in zdravnik ostane brez službe), se dovolj očitno odraža v kontrastu med arhetipskim pohlepom po zaslužku ter cinično pripravljenostjo tveganja, ki ga to prinaša za ljudi (beri: Amity je priljubljeno letovišče, ki živi pretežno od poletne kopalne sezone, vendar bi ostalo brez gostov, če bi prav za praznični 4. julij zavladala panika zaradi morilskega morskega psa). Znotraj takega subteksta je morski pes temeljni princip te paradigme: ljudje, ki jih oblast zavaja, nimajo druge možnosti, kot da tvegajo — in kljub temu bo nekatere požrla pošast neoliberalne eksistence, saj se naravno hrani z njeno osnovno substanco. "Dokler bo kaj hrane, bo ta zver ostala tukaj," razloži obalni policist Martin Brody (Roy Scheider). Ki je posrečeni prototip poistovetljivega (Spielberg je slednjič za to vlogo namenoma izbral manj znanega glumača), vsakdanjega "ameriškega junaka" s spodnjih prečk družbene lestvice v jalovem boju zoper sistem ali ubijalski stroj, večji od njega samega. Na drugi strani je privilegirani pripadnik višjega razreda in "poznavalec sistema" oz. strokovnjak za morski živelj Matt Hooper (Richard Dreyfuss), ki se mu ni treba ubadati z banalnimi eksistenčnimi vprašanji ali prihodki nekega manjšega kraja. Oceanografski nerd ima dovolj denarja, da je sam nabavil vrhunsko tehnično opremo za tisto, kar je pravzaprav njegov konjiček: preučevanje belih morskih psov, ultimativnih morskih ubijalcev z le redkimi naravnimi sovražniki. Ampak kakšen se vseeno najde (v resnici predvsem človek, seveda) in med njimi so tudi orke — po katerih je poimenovana barka okorelega krajevnega lovca na morske pse Quinta (Robert Shaw), tako kot kapitan Ahab v slavnem Moby Dicku obsedenega z intuitivno, nedoumljivo živalsko silo. Njegov sarkastični prezir do okoliškega konformizma in obsesivna samouničevalnost sta posledica potlačenih bojnih travm, ko so njegovo enoto po brodolomu med drugo svetovno vojno zdesetkali morski psi (Shaw je bil tudi scenarist in je menda sam spisal legendarni monolog svojega lika, v katerem se stari mornar spominja mučnih dogodkov); seveda sta si s premožnim, brezskrbnim in pametnjakarskim učenjakom Hooperjem instantno antipatična. (Napetost med njima doseže hudomušno razbremenitev v zabavnem prizoru, kjer pred skupno pesmijo postavljaško primerjata poklicne brazgotine — kar sta leta 1992 denimo posnemala policista Rene Russo in Mel Gibson v tretjem delu franšize Lethal Weapon.) Priseljeni policist iz New Yorka, ki sovraži vodo, zagnani mladi akademik in surovi ribiški veteran tvorijo sila uravnotežena oglišča značajskega trikotnika, ki doseže vrhunec med končnim pregonom ter obračunom z zobato zverjo. In rezultat? Požrtvovalni slučajni junak, ki premaga strah, bo za to kajpak nagrajen; iznajdljivi znanstvenik niti ne bo sodeloval v krvavem razpletu in se bo naposled živ in zdrav vrnil med svoje privilegirane vrste; račun usodnega zapitka pa bo seveda plačal tisti nesrečni družbeni člen s socialnega dna, ki ga je življenje že tako ali tako teplo tudi dotlej in se je vselej moral boriti za druge. Kakšno presenečenje.
Vsi trije so odlični, vsi trije imajo svoj film. In vsi trije se skupaj znajdejo na barkači, ki mora ujeti morsko mrcino. Orjaškega belega psa, ki nadleguje kopalce Amityja. In pozor, psiček se pokaže šele v drugi polovici filma. Pravzaprav zelo pozno. Skorajda tako, da pomislimo, da ga sploh ne bomo videli. Da je kot voznik tovornjaka v trilerju Duel. —Iztok

Take prosto asociativne interpretacije niso povsem iz trte izvite; pravzaprav so bile nekatere še veliko drznejše. Vzporednice s tedaj odmevno afero Watergate so razen antagonističnega lika predstavnika oblasti (župan) nekateri kritiki vlekli z arhetipskim likom "junaka po sili razmer" oziroma pripadnika srednjega razreda (Brody), ki iz golega strahu vzpostavi mir s pridobljenim občutkom za spodobnost (medtem ko v filmu ni nobenega temnopoltega človeka in komajda kakšna ženska v obrobnih vlogah); kar vzbuja upanje, da imajo dejanja posameznika vendarle določeno težo pri družbenih spremembah. V kontrakulturnem vzdušju Novega Hollywooda gre za prikaz boja "nas proti njim", ki pa nima prevratniškega značaja zoperstavljanja (državni) avtoriteti, temveč mitološkega obračuna brezimnega človeka z nepremagljivim zlom, ki grozi vsem. Ravnovesja kajpak ne more prinesti zapiti, neracionalni marginalec in kaotični izobčenec (Quinn), temveč paradigmi prilagojeni konformist (Brody) ter razvoju zavezani pripadnik razumniške kaste (Hooper). Je bilo nemara že tedaj čutiti večni Spielbergov naivni, politično korektni, malone infantilni ter mainstreamovskemu plavanju s tokom docela podrejeni nazor? Vi mi povejte.

Ni komentarjev:

Objavite komentar