26. sep. 2016

Swiss Army Man (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Bodisi da vam bo všeč ali ne (ali kaj vmesnega): celovečerni prvenec scenaristično-režiserskega dvojca Dan Kwan in Daniel Scheinert je nedvomno najbolj neopredeljiv, bizaren, grotesken, pomenljiv in čudovito absurden film, kar smo jih videli letos — ali pa kar v zadnjih nekaj letih. Film si je na zadnjem festivalu Sundance prislužil odličje za režijo v dramski sekciji in še eno nominacijo za nagrado glavne žirije. S črnohumorno nekrofilsko tematiko me je nemudoma spomnil na obešenjaško komedijo Vikend pri Berniju iz osemdesetih (ki je nekaj let pozneje dobila manj znano nadaljevanje) ter na morbidno zgodbo Marjane Satrapi The Voices (2014), ki dogajanje večino časa predstavlja skozi izkrivljeno rožnato dimenzijo morilca in psihopata Ryana Reynoldsa. Film je tiste sorte, pri katerem se z odprtimi usti in izbuljenimi očmi sprašujemo, kako se lahko sploh kdo spomni česa tako odbitega, nazadnje pa smo nad drznim in nesramno drugačnim umotvorom pretreseni in navdušeni — v primeru, da smo si ga ogledali do konca, seveda.



Kako opisati zadevo? Obupani Hank (Paul Dano) skuša podobno kot Tom Hanks v legendarnem Zemeckisovem Brodolomu (2000) narediti samomor pred votlino na (domnevno) osamljenem otoku, ko morje na plažo naplavi Harryja Potterja. Ob otrplem, bledičnem ter nabuhlem telesu ni nikakršnih dvomov: Daniel Radcliffe (The Woman in Black, Horns, Victor Frankenstein) je zagotovo že dolgo mrtev. Vendar osamljenega mladeniča, ki si brezupno želi družbe ter človeške bližine in razumevanja, to ne zmoti; posebej, ko ugotovi, da kadaver ni povsem brez svojevrstne dinamike: nakopičeni plini v njem povzročajo skoraj nenehno prdenje in trzajoče gibe, ki dajejo vtis življenja. Hank si s svojim novim prijateljem krajša čas in njegovo večnamensko uporabnost (od tod naslovna primerjava s švicarskim nožem) s pridom izkorišča za deskanje na vodi na reaktivni pogon, domiseln lov na hrano, nabiranje deževnice, sekanje drv in še marsikaj (vse to je preprosto treba videti), dokler novega znanca naposled ne pripravi še do okornega govora. Tako med prebijanjem skozi divjino proti civilizaciji poslej razpravljata o življenju, osamljenosti, prdenju, masturbiranju, dekletih, vožnjah z avtobusom in podobnih dilemah sodobne eksistence; dokler ju razvoj dogodkov ne prisili v soočenje z nelagodno resnico ter zlasti s pravimi Hankovimi motivi in njegovo nedoumljivo naravo.

In a world filled with reboots, remakes, franchises, sequels, "interconnected universe" movies, and even predictable dramas, it’s refreshing—almost overwhelmingly so—to see something so different. While the ambition of the film overshoots its mark somewhat, and the humor leans a bit too heavily on the juvenile, Swiss Army Man hits more than it misses, and the fearless turns by Dano and Radcliffe are remarkable. Funny, sweet, and wholly unique, Swiss Army Man is an insane strange bird of a film that is not to be missed. —Adam Chitwood, Collider


Čudaški kaufmanovski film je v svoji nezaslišani sprevrženosti (in brez vsakršne eksplicitnosti) nehote zabaven, a ne vsiljuje straniščnega humorja na prvo žogo; žalosten, vendar brez brenkanja na klišejske strune tragičnosti; in nepričakovano ganljiv, ne da bi se zatekal v osladno hollywoodsko patetiko. Govori o neznosni osamljenosti in odtujenosti, neprilagojenosti človeka z malce drugačnimi načeli in črednem obsojanju družbenih izobčencev s strani okolice; merilih "normalnega" in "sprejemljivega" kot protislovju v konvenciji sobivanja ter zlaganosti osnovne človeške komunikacije, kjer se pričakuje inhibiranost in zadržanost (črevesni vetrovi kot prispodoba za odkrito izražanje naravnih in organskih stanj). Dvoumno nadrealistična, multižanrska in divje nepredvidljiva pripoved s solidno produkcijsko vrednostjo ter dinamično dramaturgijo postreže s sijajnimi igralskim nastopi, fantastično glasbeno kuliso, suvereno režijo in brezhibno montažo (kjer skorajda ni odvečnega trenutka ali nesmotrnega prizora), četudi z odkrito provokativnostjo deluje tudi (ali predvsem) kot avtorski izraz zoper konvencionalnost in publiko podcenjujočo formulaičnost sedme umetnosti (med drugim tudi z duhovito referenco na Jurski park), ki je že zdavnaj zajadrala v duhamorni mainstream. Film s štirimi Dani (Dan Kwan, Daniel Scheinert, Paul Dano, Daniel Radcliffe) je popolnoma zmešan in popolnoma originalen; dal nam bo misliti o sprevrženosti in nesmiselnosti sveta, v katerem živimo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar