30. sep. 2016

Tell Me How I Die (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Neodvisna filmografija manj znanih ustvarjalcev zna pozitivno presenetiti in z veseljem oznanjam nekatere posrečene režiserske prvence — a tudi med temi ni baš vse zlato, kar kaže nagnjenje k svetlikanju. Garažni B-psihotriler, pod katerim je podpisan neki Donn 'D.J.' Viola (ki je doslej snemal oglase in kratke filme), je obrtniško in tehnično-vizualno (še kar) suvereno udejanjen, predvsem pa ima privlačno scenografsko podlago in nadvse obetavno tematsko zasnovo — a kaj, ko čisto vse drugo na moč smrdi. Presodite sami: odmaknjena visokotehnološka klinika sredi zasnežene pokrajine, kjer na prostovoljcih preizkušajo nova zdravila (domnevno za Alzheimerjevo bolezen) in v populaciji s 50-odstotnim deležem odmerkov placeba beležijo morebitne telesne ali psihološke spremembe. Poskusna substanca stimulira hipotalamus (kakor razloži bolniška sestra) oz. neposredno vpliva na spomin, vendar ima lahko hude stranske učinke: osebek v hipnih vizijah doživlja kratke prebliske tistega, kar se šele ima zgoditi. Skratka: poskusni zajci so deležni nenadnega uvida v bližnjo prihodnost. Ko se začnejo sredi noči odvijati umori med spečimi stanovalci, se izkaže, da se je mednje pritihotapil neuravnovešeni testiranec iz nekega prejšnjega niza poskusov s farmakološko snovjo; nanj je imelo zdravilo še posebej močan vpliv in je v njem očitno zbudilo morilski nagon. Skupinica mladih se po naključju izogne srhljivim dogodkom in zdaj morajo najti izhod iz labirinta hodnikov in sob, preden bi se uresničila dejstva iz njihovih strašljivih vizij o smrti.

Kot rečeno: premisa o nezanesljivosti spomina in zavestni manipulaciji mehanizma samouresničujočih prerokb je vselej zanimiva, četudi filmsko še tako izrabljena. V snežni izolaciji odvijajoča se drama bi lahko v kombinaciji z nepredvidljivim rekurzivnim sosledjem postregla z nekaterimi fascinantnimi koncepti in prikazi — a žal je scenarij Jamesa Hibberda (nikad čuo) pomensko brezploden in vsebinsko neposrečen kot le kaj. Medlo generične mladostnike brez vsake značajske vrline (Mark Furze) gledalec pozablja kar sproti; ob tem, ko zavija z očmi nad njihovimi debilnimi dialogi in motivi ter mu posledično dol visi za vsakogar. Stereotipen in smešno neutemeljen vzgib požrtvovalnega junaka (Nathan Kress), ki je za bežno znanko (Virginia Gardner) pripravljen tvegati celo življenje; neumni dovtipi bebavega stranskega "komičnega" lika (Ryan Higa oz. youtubovski zvezdnik NigaHiga), ki naj bi razbremenjevali napetost, a delujejo bolj kot kamilični čaj; nekarakterizirani kvazi-znanstveniki sumljivih nazorov in nerazumljivega obnašanja (William Mapother, sicer odličen v fantastični drami Another Earth); klišejsko pohlepni lastniki farmacevtskih podjetij brez posebne vloge v razvoju pripovedi ali relacij med liki (Mark Rolston iz drugega dela Osmega potnika in Kaznilnice odrešitve); nekonsistentno zaporedje prizorov z odvečnimi zgodbovnimi gonili, ki ne premorejo niti fascinacije neizogibne pogibeli v slogu franšize Brez povratka, če ne drugega; popolnoma nevznemirljiv antagonist, ki se pojavi veliko prepozno in zaokroženosti celote ne daje nobene teže; zmedena montaža in razvoj dinamike (eno samo kokošje tekanje butaste mularije po neskončnih hodnikih), zanikrna osvetlitev prizorišča (ki nekatere ključne trenutke čudaško skrije v temo) ter boleče neenakomeren, zatikajoč se pripovedni tempo. Čedalje bolj betežno, nedosledno in nelogično dogajanje se razvleče v strahovito dolgočasno doživetje brez zaznavnega dramaturškega loka ali vsaj pojasnila in zadoščenja v epilogu. Večino filma sem si moral — iz čiste trme — ogledati še v drugo, ker me je prvič (nekajkrat) premagal spanec. Kaj češ, vsi režiserji niso enako spretni. Zeh in prd.

Ni komentarjev:

Objavite komentar