1. sep. 2016

The Neon Demon (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Kdor pozna Nicolasa Windinga Refna, bržčas že vnaprej ve, kaj lahko pričakuje: skrajno nekonvencionalno, enigmatično, domala bizarno filmsko doživetje. Od celovečercev Bronson (2008), Valhalla Rising (2009), Drive (2011) ter Only God Forgives (2013) se danski režiser vztrajno pomika v čedalje večjo abstraktnost, domeno stilizirane estetike in eklektičnega simbolizma; tozadevno je Neonski demon morda celo njegov najbolj hermetičen projekt doslej. Mimogrede, je tudi ena najbolj osupljivih avdio-vizualnih izkušenj, kar sem jih bil deležen zadnje čase. Refn se potrjuje kot eden najbolj inovativnih, drznih in preprosto genialnih sodobnih cineastov; ni pretirano, če ga označim(o) za dostojnega naslednika ter novodobni umetniški preplet Davida Lyncha in Stanleyja Kubricka.

Motivi in teme. Tako kot večina njegovih prejšnjih filmov tudi ta ne bo všeč vsakomur. Refn pripoveduje z vizualnim jezikom, s fantastično glasbeno podlago Cliffa Martineza, z razpoloženjem in barvitimi fotografskimi kontrasti; dotika se mitologije profanega in božanskega, vprašanj (osebne) religije, v arhetipskih prispodobah moškosti in ženskosti razkriva metafiziko postmodernizma ter vrednote današnjega sveta. Raziskuje psihosocialna razmerja med nasiljem (kot človekovo inherentno lastnostjo) in spolno identiteto ter morbidnimi podobami ljubezni, seksualnosti in smrti. Če se je v prešnjih filmih posvečal mitologiji možatosti, se tokrat osredotoča na feminilnost, na vprašanja meril lepote, nedolžnosti in sebičnega samoljubja, ki na ravni modne industrije ter medijske indoktrinacije prehajajo v samouničevalno osebno patologijo.

Zgodba in liki. Mlada Jesse (v času snemanja komaj 16-letna Elle Fanning) se kot fotomodel preizkuša v Mestu angelov. Z naravno lepoto in pristno nedolžnostjo si hitro utre pot na vrh neusmiljene industrije, ki nenehno išče nove obraze in telesa. Med prvimi spozna prijazno vizažistko Ruby (odlična Jena Malone), surovo brezizraznega vrhunskega fotografa Jacka (Desmond Harrington) ter tekmici na modni pisti Gigi (Bella Heathcote) in Sarah (pravi fotomodel Abbey Lee). Sama živi v sumljivem drugorazrednem motelu z nasilnim, objestnim upravnikom (Keanu Reeves) ter sanja o slavi med najlepšimi ženskami na svetu. Vendar nanjo z vseh strani že prežijo zavistni, zahrbtni volkovi v človeški podobi. "Lepota ni vse, pač pa edina stvar," navrže slavni modni oblikovalec (Alessandro Nivola). Kar vidimo, predstavlja eksistenčno resničnost: določa naše mesto v vesolju in položaj na naravni lestvici. Lahko nas pokoplje ali za nekaj časa posadi na prestol. V brezčutni hollywoodski divjini bodo pravo lepoto hitro zavohale druge zveri: če se jim ne boš zoperstavil, bodo slednjič (dobesedno) požrle tebe. Bodisi si spolni objekt ali pa hrana. Bo Jesse zdržala neznosni pritisk Doline lutk in ali je res "nevarna", kakor ji je nekoč dejala pokojna mati?

Simboli in pomeni. Razen kontrastnih barv (zlasti hladno modre in nevarno rdeče) in "božjega očesa" Lune osrednji metaforični motiv predstavlja lik navzdol obrnjenega trikotnika (oziroma treh); arhetipski znak ženskosti oziroma mitsko obeležje troedine boginje (Device, Matere in Čarovnice) pesnika in pisatelja Roberta Gravesa (med drugim tudi pomemben ključ v Da Vincijevi šifri Dana Browna), ki s tremi stranicami kot zaporednimi življenjskimi cikli tvori celostno feminilnost. Prva neizogibno izgine z izgubo nedolžnosti; ženska odtlej bolj kot po lepoti (ki je tako ali tako minljiva in je lahko tudi umetno poustvarjena) hrepeni po prvinski nedolžnosti in bo storila vse, tudi použila meso in spila kri (tako kot mitološki Kronos oziroma rimski Saturn, ki je žrl svoje otroke), da bi bila spet "cela". Uničevalni triangel po drugi strani sestavljajo tudi tri ženske protagonistke Ruby, Gigi in Sarah, nanizane okrog osrednjega lika Jesse: rade bi imele, kar ima ona — še več, rade bi BILE ona. Tako kot volčje krdelo so skupaj močnejše od vsake mlade pretendentke; naposled bo lepotica prisiljena spoznati, da te "neonski demon" (prispodoba groze izza bleščečega trendovskega pročelja) bodisi dokončno izpridi bodisi dokončno uniči.
Nekakšen Terrence Malick na lsdju, ki hitro pade pod lastni težno in pretencioznim nabijanjem arta, ki je v resnici bolj kot ne strel v prazno. Elle Fanning je kot glavna junakinja Jesse, obetavna novinka v svetu manekenstva, ki jo požre in izplune modna mašinerija, čisto okej, je pa Keanu Reeves kot čudaški Hank po drugi strani lesen in tečno neprepričljiv. —Iztok

Vem, kaj si bo večina mislila: pretenciozen fetišistični stilizem, ki preglasi substanco. Tudi sam sem o tem razmišljal in nazadnje ugotovil, da ni tako preprosto in premočrtno. Refn ima povedati veliko pomenljivega, če smo mu pripravljeni prisluhniti, in s hipnotičnim magnetizmom je umestno provokativen. Film, od katerega nisem mogel odvrniti pogleda, kliče po še enem ogledu in s svojo eksperimentalno naravo izkazuje nekatere odlike sodobnega kulta. Tipično: na novinarski premieri v Cannesu so ga (podobno kot Only God Forgives) gledalci izžvižgali. Enako se je tam svojčas zgodilo s Scorsesejevim Taksistom (1976), Lynchevim Divji v srcu (1990) in še marsikatero mojstrovino. Čas bo že pokazal svoje.

3 komentarji:

  1. Pravkar pogledal.

    Mogoče daješ Refnu malo preveč "credita" ko pride do simbolike in metafor... sam nikoli nisem dobil občutka, da jih zna portetirati na filmu še kako drugače kot dobesedno, "in your face", zaradi česar določeni njegovi filmi izpadejo nekoliko prepolni samih sebe, še posebej, ko je simbolika že tako precej očitna in ne ravno pretirano globoka (kot v naslovnem filmu, IMO).

    Še trivia, ki sem jo ujel pred kratkim: Refn je bojda barvno slep, kar pojasni uporabo teh njegovih barvnih kontrastov, saj brez njih sploh ne bi videl, kaj snema :)

    Sicer se pa strinjam z oceno 7/10 - mikaven, zanimiv film in vsekakor unikatna vizualna izkušnja.

    OdgovoriIzbriši
  2. Vem, kaj misliš.:) Simbolika bi bila lahko tudi bolj pretanjena, potem pa tvega nerazumljivost in očitke artfagovstva (npr. Only God Forgives). Ampak nočem izpasti kot slep in načelen oboževalec, ki se že vnaprej "odločijo", da jim je določen režiser ali filmski ustvarjalec všeč, in potem vdano navijajo zanj, ne glede na to, ali postreže s še tako (pod)povprečnim izdelkom. Priznam, Refn se mi dopade, a vseeno skušam razbrati njegova sporočila in biti do filma kritičen. (Navsezadnje bi mu lahko dal višjo oceno, a mislim, da ne dosega npr. njegovega "Drive", kjer so mi bili tudi igralski nastopi bistveno bolj všeč.) Po drugi strani pa je take filme zelo lahko odpraviti z oceno "style over substance" (in tega tudi nočem), ampak potem lahko mirno vrženo zraven še Kubricka, Lyncha, Cronenberga in cel kup drugih.

    OdgovoriIzbriši
  3. Jaz pa mislim, da simbolike vseeno ne gre zanemariti. Taki režiserji oz. auteur-ji večinoma kar vedo kaj delajo in ni nič naključenega ali ponesreči noter. Njegova simbolika je samo na eni plasti direktno kričeča, na ostalih pa ne, saj so to še vedno precej abstraktni filmi, ki jih ne gre lahkotno razlagati ob prvem ogledu. Mogoče bi mu očitali edino dialoge, ki včasih zvenijo nekam plastično in neizvirno. Je pa vseeno meni tole, poleg Drive-a seveda, njegov najljubši izdelek in zaenkrat eden boljših letos. 8/10

    OdgovoriIzbriši