9. sep. 2016

The Shallows (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Pod težko pričakovanim poletnim trilerjem, o katerem so govorili kot o "najboljšem filmu z morskim psom po Spielbergovem Žrelu", je podpisan novodobni španski režiser Jaume Collet-Serra, ki ima v rokavu solidno bero (bolj ali manj) posrečenih žanrskih izdelkov kot Orphan (2009), Unknown (2011), Non-Stop (2014) ter Run All Night (2015), skoraj vsi z Liamom Neesonom; četudi se mu je nekoliko ponesrečil že smešni prvenec House of Wax (2005) z bebavo kokošjo Paris Hilton. Vsak začetek je težak. Možakar ima vsekakor dober občutek za cineastično pripoved, čustveno napetost, fluiden tempo in poistovetljive like; v rednem sodelovanju z nadarjenim direktorjem fotografije Flaviom Martínezom Labianom ustvarjata privlačne, barvite in kinematografsko estetske izdelke. Pričakovanja so bila tokrat visoka tudi ob tematski in dramaturški zasnovi, ki je nekoliko podobna sijajni biografski drami 127 Hours (2010) Dannyja Boyla: med neizprosne sile narave ujeti protagonist, ki skozi mučno kalvarijo doživlja etične prebliske preteklosti in mora na novo ovrednotiti lasten nazor ter načela, končna rešitev pa bo razen nečloveških naporov terjala tudi visok krvni davek.

Kaj naj rečem? Jaume Collet-Serra sicer ni ravno Danny Boyle, a njegova Nevarnost iz globine je — najbolj po zaslugi izjemne fotografije — pravzaprav spodoben in gledljiv morsko-podvodni triler. Čedna Blake Lively (The Private Lives of Pippa Lee, The Town, Savages, The Age of Adaline, Café Society) je študentka medicine iz Teksasa Nancy, ki se med izletom po Mehiki s pomočjo prijaznega domačina odpravi na težko dostopno plažo, z mogočnimi valovi pravi raj za deskarje. Tja jo je kot deklico nekoč pripeljala mati, ki je nedavno izgubila boj z rakom, in v žalujoči hčeri je pustila pomisleke o tem, ali je ljudem vredno pomagati. Smaragdno zeleno-modra voda skriva mnoge nevarnosti: ostre korale, roje nevarnih meduz, predvsem pa najbolj krvoločnega med morskimi plenilci: velikega belega morskega psa. Nancy je po tistem, ko jo velikanska žival obgrize, dan in noč ujeta na čeri sredi zaliva, okrog katere vztrajno kroži tiha zobata pošast. Do varne obale je približno 180 metrov, plavanje do bližnje boje bi trajalo kakšno minuto, do naplavljene mrhovine kita je nekaj manjša razdalja. Kaj storiti? Za silo si zakrpa zevajočo rano na stegnu, družbo ji dela ranjeni galeb, medtem ko nemočno opazuje grozljivo usodo nekaterih obiskovalcev peščene obale in drugih deskarjev, ki ji skušajo pomagati.

Čudovito posneti film je sila kratkočasen, a naposled tudi hitre pozabe vreden; škoda, da mu celostno zmanjka sporočilne in karakterne globine, ki bi jo z nekaj več muje zlahka prikazal. Collet-Serra kajpak ni želel posneti banalne zgodbe o napadu pošasti v slogu traparije Sharknado ali ridikuloznih rip-off nadaljevanj Žrela, temveč boj za preživetje — v maniri posrečene minimalke Buried (2010) z Ryanom Reynoldsom (sicer soprogom postavne svetlolaske Blake). Tozadevno je vzdušnost in občutenje stiliziranega PG-13 projekta, ki nikoli ne straši z eksplicitnostjo, razmeroma spremenljivo: mestoma pretirano lahkotno in z vizualno dinamiko videospota ter s trendovskimi prikazi komunikacije po Skypu, drugod pa srhljivo temačno in opresivno, umestno podloženo z nelagodno zvočno kuliso Marca Beltramija. Upravičeno se mudi ob bolečini in emotivni preizkušnji junakinje, a namesto da bi zadržal značajsko gradnjo in se loteval osebne duhovne dimenzije v kontekstu sodobne družbene paradigme (tako kot ostareli jadralec v briljantni drami All Is Lost režiserja J. C. Chandorja), se raje nenehno vrača v akcijo, med računalniško (dobro) ustvarjene živali in prežeče morske globine; na platno postavi CGI galeba, vendar se ne ozira na metaforične in simbolne možnosti parafraz z arhetipsko prispodobo knjižnega Jonatana Livingstona. S tem izgubi nekaj potenciala, ki ga kljub prizadevni, doživeti predstavi igralka kalibra Blake Lively (ki ipak ne premore karizme Roberta Redforda) ne more v celoti kompenzirati. Za nameček tudi scenarij Anthonyja Jaswinskega (nikad čuo) trpi za manjšimi nedoslednostmi in simptomi prisiljenih gonil zgodbe (obračun z morskim psom je precej za lase privlečen) ter postreže s stereotipnim, sladkobno patetičnim epilogom. A preizkušena formula je pričakovano uspešna: film z relativno skromnim proračunom 17 milijonov jih je do zdaj pridelal šestkrat več in sodi med letošnje blagajniške uspešnice.

1 komentar:

  1. Sam film mi je sedel, mi je šel pa na živce morski pes (njegovo stalno predvidevanje kje bo žrtev)
    + SPOILER: njegova superduper smrt.
    Sicer pa hvala za predlog ;)

    OdgovoriIzbriši