11. okt. 2016

A Bigger Splash (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Erotična psihodrama, pod katero je podpisan sicilijanski režiser Luca Guadagnino (naslov je povzet po sliki A Bigger Splash britanskega slikarja pop arta Davida Hockneyja iz leta 1967), je nekoliko prirejeni rimejk francosko-italijanske drame La piscine (1969) z Alainom Delonom, Romy Schneider, Mauriceom Ronetom ter mlado Jane Birkin. Film je nastal v času, ko se je umetniški stilizem francoskega novega vala že umikal žanrskim trendom Novega Hollywooda; režiser Jacques Deray (1929—2003) je bil posebej navdušen nad ameriško noir estetiko in vzdušno psihološko napetostjo kriminalnih trilerjev. V svoji zgodbi spremlja slavno igralko in neuspešnega pisatelja, ki se jima na oddihu v vili na Azurni obali nepričakovano pridružita njen nekdanji ljubimec in njegova mladoletna hči. Med njimi se v tlečem štirikotniku neustreznih relacij in (samo)uničevalnih odnosov kmalu vname igra posesivnosti in ljubosumja, ki bo nazadnje terjala žrtve.

Though A Bigger Splash is a remake of Jacques Deray's 1969 poolside potboiler La Piscine, it would appear to have more canonical works on the brain. Digestible allusions are drawn to the emotional volcanoes of Rosselini's collaborations with Ingrid Bergman and the marble-pedestal ennui of Antonioni's pre-Zabriskie Point masterworks, while the screenplay winds down with a morose bureaucratic finale, besotted with the same expatriate queasiness and compromising circumstances as the Italian version of Vittorio De Sica's Indiscretion of an American Wife. —Steve Macfarlane, SLANT

Na slikovitem italijanskem otočku Pantelleria posneti film je bil deležen velike pozornosti predvsem na lanskoletnem (po vrsti dvainsedemdesetem) beneškem filmskem festivalu, kjer si je razen nominacije za zlatega leva in drugih prislužil odličji za glasbeno podlago ter nizkoproračunsko inovativnost. Navdušil je tudi mnoge kritike, zaprisežene cineaste in tematskim odlikam klasične kinematografije naklonjeno širšo javnost. Pravzaprav ni težko ugotoviti, zakaj: Ralph Fiennes, Tilda Swinton, Dakota Johnson in Matthias Schoenaerts. What's not to like? Scenarist David Kajganich je po izvirni zgodbi Alaina Paga le toliko priredil pripoved, da je Marianne Lane (Tilda) tokrat rokovska megazvezdnica z androginim videzom in odrskim imidžem Davida Bowieja, ki po operaciji glasilk v družbi novega partnerja (Matthias) v anonimnosti okreva na obali odmaknjenega kraja. Njen molk oziroma zgolj sposobnost šepetanja vnaša nekoliko spremenjen dramaturški element v značajsko študijo ljudi, ki doživljajo osebni ali poklicni zastoj v življenju in se zdaj sprašujejo o smotrnosti svojih odločitev.

You're obscene. —We're all obscene. Everyone's obscene. That's the whole fucking point. We see it and we love each other anyway.

Harry je glasbeni producent, ki je sodeloval z velikimi glasbenimi imeni in odigral pomembno vlogo pri Marianninem preboju na glasbeno sceno in človek, s katerim je pevka nekaj let delila posteljo. Pred leti sta se razšla zaradi njegovih nenehnih skokov čez plot, odnos z Marianne in njenim novim partnerjem pa je toliko bolj zapleten, ker sta tudi Paul in Harry stara znanca. Pravzaprav je Harry bil ta, ki je Paula predstavil svoji bivši ljubezni. Zdaj so to le še oddaljeni spomini na skupno preteklost, ki bi tam tudi ostali, če Harry ob dobri kapljici ne bi čutil neutolažljive želje po obujanju spominov. Skupaj s spomini na plano privrejo stara čustva, na katerih se počasi formirajo obrisi ljubezenskega trikotnika. In ker je del te zgodbe tudi ena zdolgočasena mladenka, je le še vprašanje časa, kdaj se bo vse skupaj spremenilo v štirikotnik. —Goodfella, Filmski kotiček


Saj ni kakšno posebno presenečenje, ki bi komu pokvarilo doživetje, če povem, da je Fiennes odličen v eni svojih najbolj neobičajnih vlog? Tilda mu parira dokaj enakovredno (glede na to, da se njen lik izraža bolj telesno kakor verbalno), le glede dolgočasnega Schoenaertsa (Rundskop, De rouille et d'os, The Drop), ki ga zadnje čase tlačijo skoraj povsod, nisem najbolj prepričan. Bolj ali manj enak se mi zdi v vseh filmih, ki naj bi bili tako kot Vinterbergov Daleč od ponorelega sveta (2015) predvsem kostumske ali značajske glumaške predstave, pa nisem baš fasciniran z njegovo sila pritajeno, introvertirano izraznostjo; ob shakespearskem, gledališko izobraženem igralskem velikanu Fiennesu je videti približno tako kot Roman Končar poleg Richarda Burtona. Malce neprepričljiva se mi zdi tudi Tilda (sicer Guadagninova večkratna sodelavka in prijateljica) v za spoznanje premalo artikulirani vlogi nebrzdane rokerice divjega življenjskega sloga, dočim svetlolasi Dakoti (The Social Network, Black Mass, How to Be Single) že kar kritično zmanjkuje minutaže in materiala za primerno karakterizacijo. Osvežujoča je pripovedna dvoumnost, kjer ni čisto jasno, ali je skrivnostna mladenka sploh v resnici Harryjeva hči (glede na to, da se je zlagala tudi o svoji starosti); ter podobno kot v izvirniku spretno prikrite okoliščine morebitnega seksualnega srečanja med Penelope in Paulom. Sicer pa z nekoliko prisiljeno art-nekonvencionalnostjo in dramaturško nelinearnostjo film deluje neumestno in mestoma nedorečeno, domala zmedeno; k čemur nazadnje prispeva še bizarni epilog s policijskim oboževalcem in nenadejano željo po avtogramu. (Brez skrbi, razumem ironijo, samo posrečena se mi ne zdi, posebej v kontekstu socialnih aluzij na problematiko prebežnikov iz Afrike.) Zaradi izjemnih glumaških predstav in občutene vzajemnosti likov ogleda vredna izkušnja; a bojim se, da (mi) ta "ne tič ne miš" pod črto ne bo ostal dolgo v spominu. Glasbena kulisa je res všečna, a kar zadeva zgodbe, kljub vsemu (bolj) cenim originale.

Ni komentarjev:

Objavite komentar