18. okt. 2016

Don't Breathe (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Mladi urugvajski scenarist in režiser Fede(rico) Álvarez je menda želel po razmeroma mlačno sprejetem (četudi finančno nadvse uspešnem) rimejku kultne razteleševalke Evil Dead (2013) posneti nekaj novega, izvirnega in žanrsko drugačnega. S stalnim sodelavcem Rodom Sayaguesom sta oblikovala kot britev oster triler (z elementi shrljivke), ki presega običajne zapovedi zvrsti ter obenem postavlja na glavo nekatere klišejske spremenljivke tega žanra. Štorija je preprosta in prijetno diši po žlahtni B produkciji nekdanjih eksploitacijskih popkornov: v hišo slepega starca ter vojnega veterana sredi opustele soseske razpadajočega Detroita vdrejo trije mladi roparji (Jane Levy, Dylan Minnette, Daniel Zovatto), obetajoč si bogat denarni izkupiček iz njegovega trezorja. V dobro zavarovano hišo z rešetkami in mnogimi ključavnicami zaprti moški je vse prej kot nebogljen slepec: naivni vsiljivci se bodo kmalu spremenili v plen in navidez lahka tatvina se bo sprevrgla v boj za preživetje, ki bo terjal žrtve. Ampak pravo presenečenje jih čaka v nadaljevanju, ko se izkaže, da trdoživi silak ne brani premoženja pred nepridipravi, ampak v kleti skriva vse kaj drugega.



Največji Álvarezov dosežek (razen suverene režije in kratkočasne dramaturgije) sta videz ter organski občutek filma s cenzorsko oznako 'R', ki ga posebej odlikujeta odlična kinematografija Pedra Luqueja (s kamero predirajoč stene in ravni temačnega domovanja) in sijajna montaža brez trendovskih kratkih rezov, kar daje na eno stavbo omejenemu celovečercu z dometom B projekta zanimivo visoko produkcijsko vrednost. Govori se o instantni sodobni klasiki in četudi se (mi) take ocene zdijo nekoliko pretirane, moram priznati, da napetemu trilerju uspe priklicati v cineastični spomin nekatere legendarne stvaritve Johna Carpenterja in drugih mojstrov te obrti. K temu pripomore solidna karakterizacija poistovetljivih likov, za katerimi slutimo otipljivo socialno ozadje v brezupu sodobnega Detroita in ki skupaj z antagonistom tvorijo neverjetno uravnoteženo, skladno značajsko celoto. V resnici tudi slepi mož s tragično preteklostjo (fantastični Stephen Lang), ki v filmu pove vsega nekaj stavkov, kljub sprevrženosti svojih dejanj (beri: kapalka za polivanje pečenke z lastnim sokom) zbuja sočutje in celo razumevanje opazovalca. Na drugi strani so mladi delinkventi, v katerih nuji po zaslužku prav tako vidimo odraz žalostne eksistence neke generacije brez prihodnosti, ki jih sili v prestopništvo in težke moralne odločitve. V filmu zlahka navijamo za vsakogar in za nikogar; celo ko zgodba z mnogimi zasuki in nepričakovanimi zavoji izbruhne v razkrivajoče sklepno dejanje, motivi protagonistov ostajajo strukturno logični in človeško razumljivi.



God? There is no god. There is nothing a man cannot do once he accepts the fact that there is no god.

To seveda ne pomeni, da pripoved ne skriva številnih nedoslednosti in pripovednih lukenj ali da ne zahteva odločnega zamika nejevere (nekaj takega kot Fincherjeva Igra); vendar v svoji nepretenciozni zaokroženosti nikoli nima gledalca za bedaka in mu ne skuša prodati še ene cenene, tisočkrat videne home invasion formule za čimboljšo ceno (spomnil sem se na prav tako nekonvencionalni in spretno udejanjeni Hush režiserja Mika Flanagana). Epilog je sicer po nepotrebnem razvlečen zunaj okvirjev dopustnega, koncept čoravega slaboritnika smo tudi že videli (denimo v liku mitskega rižojedega pravičnika Zatōichija ter njegovih posnemovalcih) in določene rešitve ali dejanja so na meji sprejemljivega, a končni učinek ne trpi za simptomi stereotipnosti. (Na napovednik se, tako kot običajno, ne gre zanašati. V filmu slepi starec denimo nikoli ne reče: "Zdaj boste videli, kar vidim jaz.") No, pa sem še pred letošnjim Samhainom vendarle našel film (sicer ne brez nekaterih pomanjkljivosti), ki ga zlahka priporočim za ogled konec tekočega meseca.

Ni komentarjev:

Objavite komentar