24. okt. 2016

Halloween H20: 20 Years Later (1998)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Bliža se Samhain 2016 in čeprav res ne maram za filmska nadaljevanja, se velja — ob pomanjkanju zares dobrih predstavnikov žanra — z nostalgijo vsaj bežno spomniti na enega razmeroma čislanih v franšizi o neranljivem klavcu z belo pobarvano masko kapitana Kirka. Če ne drugega, je bilo kar dobičkonosno; umotvor s 17 milijoni proračuna je globalno zaslužil več kot trikrat toliko in velja za uspešnega. Zgodba, prikladno trendovsko naslovljena H20 (sicer po vrsti že sedma v halloweenski epopeji), naj bi obeležila dvajseto obletnico krvavih dogodkov (iz prve Noči čarovnic) v ameriškem Haddonfieldu v državi Illinois. Še vedno prestrašena Laurie Strode (Jamie Lee Curtis) zdaj živi daleč v Kaliforniji, kjer dela kot ravnateljica zasebnega internata Hillcrest Academy. Eden od dijakov na šoli je tudi njen 17-letni sin John (Josh Hartnett), sicer nadvse zgleden mladenič, ki pa ga začenja malce dušiti materina posesivnost in njene dolgoletne travme o svojem morilskem bratu Michaelu Myersu. ("Nikoli niso našli njegovega trupla," v uvodu klišejsko izdavijo filmski preiskovalci.) Potem ko nekdo vdre v hišo nekdanje bolniške sestre njegovega terapevta dr. Sama Loomisa (legendarni Donald Pleasence je umrl leta 1995) in od tam izmakne Lauriejino kartoteko, pri tem pa mimogrede še rutinsko zakolje bivšo bolničarko in nekaj najstnikov (med njimi je tudi mlečnozobi Joseph Gordon-Levitt s hokejsko palico), se uresniči ponavljajoča nočna mora nekdanje varuške: da bo čisto zlo v človeški podobi naposled prišlo ponjo. Laurie se sooči s svojim največjim strahom in zavoljo sinovega življenja ga bo slednjič morala premagati; če naj se reši bremena preteklosti in zaživi približno normalno življenje, bo moral Michael umreti. Tokrat dokončno.
Halloween H20, ali če hočete, Halloween 7, seka sto na uro. In to tako, da pozabi na vsa nadaljevanja ter se ozira le na original iz leta 1978. Le na Carpenterjev Halloween, ki se mu pokloni že v naslovu. Prav imate, minilo je dvajset let. [...] Naša sedma epizoda raje odfura svojo zgodbo. Svojo originalno idejo, kjer pokaže, da ni na prvo žogo. Da ve kaj dela. In da si želi nekaj več. [...] Halloween 7 resnično uživa in se zabava. Nič manj kot Michael Myers, mojster črnega humorja, ki se vrne. Ki spet najde svojo sestro in ki hoče dokončati misijo, katero je začel leta 1978. Toda Laurie ne bo bežala. Laurie ima dovolj. Laurie začne celebrity death match in se z Michaelom sooči iz oči v oči. Tako kot Rambo. [...] Poseben in izvrsten občutek za ljubitelje žanra. Žanra, ki ga tu in tam rešijo tako dobri in vseskozi zabavni predstavniki. Fanom Noči čarovnic bo seveda prišlo, vsi ostali pa bodo mogli priznati, da gledajo prekleto dobro grozljivko. —Iztok

Film ima pravzaprav obetavno zasnovo ter enega boljših prologov v franšizi (s spominskimi prebliski dr. Loomisa in Laurie na dogodke iz izvirnika) in tudi referenčni nastopi nekaterih glumačev so dovolj zanimivi: Josh Hartnett v svoji prvi celovečerni vlogi ter Michelle Williams v eni zgodnejših, tedaj še neznani Gordon-Levitt kakšno leto pred kultno nanizanko Tretji kamen od Sonca (1996—2001) in seveda filmska ikona Janet Leigh, sicer resnična mati Jamie Lee (gre za njun edini skupni nastop po kultni Carpenterjevi Megli), v zanimivem namigu na svoj lik v večni Hitchcockovi mojstrovini Psiho (v referenco celo vozi isti avtomobil Ford Custom 300 Fordor Sedan iz leta 1957 z registrsko označbo 'NFB 418'). Raper James Todd Smith oziroma L.L. Cool J v nemarno postranskem liku se pojavi celo leto pred svojo nekoliko bolj posrečeno vlogo v Harlinovi podmorski akcijadi Deep Blue Sea (1996). Razen tega smo deležni nekaterih glasbenih ali vizualnih referenc na franšizo Krik (pa tudi prijetno božičnega napeva Mr. Sandman) in parafraz figur ali dogodkov iz prejšnjih utelesitev zlovešče molčečega silaka Michaela Myersa. (Ta lik sta sicer navdihnila psihotični Norman Bates ter pošastni Leatherface iz Teksaškega pokola z motorko, sam pa je inspiriral številne poznejše.) Vendar je prepoznavno kontekstualno okolje edina dobra plat zgodbe. Napisala sta jo Robert Zappia (nikad čuo) in izkušeni Matt Greenberg (Reign of Fire, 1408, Seventh Son) in žal ne zdrži vode v nobenem smislu spodobno zaokroženega projekta; k nadgradnji franšize ali razumevanju protagonistov preprosto ne prinaša niti ene zaznavne ali trajne sestavine. Dolgočasno stereotipna, duhamorno predvidljiva, pripovedno nedosledna, vzdušno nespretno (beri: nestrašljivo) zastavljena in hipne pozabe vredna kvazi-grozljivščina sicer prekaljenega režiserja televizijskih nadaljevank Steva Minerja (drugi in tretji del Petka trinajstega ter srhljivščini House in Lake Placid) služi zgolj kot pretveza za priklic spomina najzvestejših privržencev najstniških sekljačin. Itak, da ni bila zares zadnja v tem nizu. Michael Myers je pozneje oživel še trikrat: v ušivem nadaljevanju Ricka Rosenthala Halloween: Resurrection (2002) ter v obeh rimejkih Roba Zombieja Halloween (2007) in Halloween II (2009). Nič od naštetega, z vsemi prejšnjimi sequeli vred, se še zdaleč ne približa izvirniku. Nič čudnega, da je danes 68-letni mojster John Carpenter tedaj odpovedal sodelovanje (četudi naj bi šlo v resnici za banalno vprašanje honorarja), dasiravno se že dlje časa šušlja o njegovem uradnem nadaljevanju. No ja, bomo videli. (Je rekel Ray Charles.)

Ni komentarjev:

Objavite komentar