5. okt. 2016

Lights Out (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Pred mnogimi leti je v 34. številki kultnega stripa Dylan Dog italijanskega založnika Sergia Bonellija izšla zgodba z naslovom Tema (it. Il buio) izpod peresa Claudia Chiaverottija ter svinčnika Piera Dall'Agnola. Morbidna pripoved spremlja morilsko prikazen iz urbane legende, s katero strašijo otroke, ki se skriva v poltemi in je ni mogoče videti na svetlobi; zlonamerni duh Mana Cerace je bil nekoč živ človek po imenu Philip Crane, ki se mu je omračil um in je zašel na stranpota. (Vnovič se pojavi v št. 68, Lo spettro nel buio.) Nazadnje se izkaže, da je ubijalec iz nočne more v resnici (morda) potlačeni drugi jaz čedne protagonistke oziroma blazne Dylanove stranke Kelly: njena senčna nezavedna plat, ki nekako preseže omejitve fizikalnih zakonov in vnovič zaživi v nedoumljivi pošasti iz teme. Grozljivi stripovski lik je med filmskimi referencami verjetno navdihnil tudi zloglasni Freddy Krueger iz kultne More v ulici brestov (1984), ki živi v sanjah in se razblini, ko se speči prebudi.



Sicer ne vem, ali je mladi švedski režiser (ter nad italijanskimi grozljivkami iz osemdesetih navdušeni cineast) David F. Sandberg kdaj bral Dylana Doga — je pa leta 2013 pritegnil pozornost filmske javnosti ter povzročil viralno spletno senzacijo s kratko grozljivko Lights Out, kjer stavi na vselej učinkoviti recept "manj je več", ko pravo hitchcockovsko grozo povzroča domišljija gledalca v anticipaciji tistega, česar ne vidi. V vsega triminutnem filmu Davidova soproga Lotta Losten igra žensko, ki jo na domu preganja skrivnostna silhueta, vidna le v polmraku hodnika; srhljiva pojava izgine takoj, ko prestrašena ženska prižge luč (a se potem vendarle ne da odgnati). Zakonski par so po tistem kontaktirali filmski agentje; beseda je dala besedo, dokler nista dejansko spakirala kovčkov in odpotovala čez lužo, kjer sta nadaljevala pogovore s producentom Lawrenceom Greyem in naposled prišla v stik celo s samim Jamesom Wanom. Ta je hitro zavohal potencial in filmska mašinerija New Line Cinema se je naposled zasukala: za dolgometražni scenarij je poskrbel Eric Heisserer (sicer tudi pisec rimejkov, denimo ušivega A Nightmare on Elm Street iz leta 2010 ter mlačnega The Thing iz leta pozneje), na režiserski stolček pa so posadili samega Sandberga. Tako so udejanjili grozljivko o demonski prikazni iz teme — ta obseda izmozgano, duševno neuravnovešeno mater (Maria Bello), ki je nedavno ostala še brez drugega moža, zdaj pa srhljiva pojava streže po življenju njenemu mlademu sinu (Gabriel Bateman) in odrasli hčeri iz prvega zakona (Teresa Palmer). Skupaj s prijaznim dekletovim fantom (Alexander DiPersia) bodo morali razvozlati skrivnost maščevalnega duha, povezanega z materino hospitalizacijo v psihiatrični ustanovi (v mladosti) ter njeno tesno prijateljico, ki je tam umrla nasilne, nepojasnjene smrti.



Na poldrugo uro neumestno razvlečeni kratki filmi niso vselej pripovedno koherentni in kinematografsko suvereni; ponavadi se morajo pri zapolnitvi minutaže zanašati na formulaično obračanje prepoznavnih stereotipov, kar je pred časom dokazal tudi Andrés Muschietti z razmeroma neposrečeno celovečerno grozljivko Mama (2013). Groteskno trzajoče kreature, raziskovanje temačnih prostorov in iskanje izvirnih grehov ter ceneni -BU!- poskoki se vrstijo predvsem zato, da bi prikrili pomanjkanje izvirnosti in režiserjevo neizkušenost. (Neotipljivi antagonist, ki se postopoma pomika čedalje bližje žrtvi, je zdaj že kar stalni Wanov kliše, denimo.) Sicer Sandbergov umotvor ni docela zanič, dialogi sploh niso tako butasti (kakor sem potihem pričakoval) in priznam, da sem se med ogledom nekajkrat pošteno zdrznil; zlasti pa mi je bila všečna igralska predstava in solidna karakterizacija likov, ki niso zgolj mesene lutke za zakol, temveč resnični ljudje s težavami, frustracijami in neizživetimi travmami. Posebej me je pritegnil tudi dvoumni vidik prikaza depresivne matere, spominjajoč na izjemno psiho-alegorijo The Babadook (2014) režiserke Jennifer Kent; vendar se Sandberg in Heisserer žal tematsko ne poglabljata v metaforičnost človeške patologije, temveč ostajata na ravni (pretirane in zato sčasoma dolgočasne) vizualne nazornosti ter pripovedne nekonsistence; ta naj bi z neodgovorjenimi vprašanji vzbujala nelagodje in strah (v smislu, da se bojiš tistega, česar ne razumeš), a v resnici zgolj pušča luknje v trhli zgodbi in nedodelanem kontekstu. V sicer dovolj kratkočasnem doživetju je bil po mojem tako zapravljen obetaven potencial, čeravno številke (seveda) spet kažejo drugače: film z oznako PG-13 in garažnim proračunom slabih 5 milijonov je samo do tega trenutka svojim ustvarjalcem prinesel 30-kratno vsoto, kar je naravnost neverjeten uspeh, v razmerju med vložkom in dobičkom primerljiv s takimi žanrskimi zaslužkarji kot Paranormal Activity (2007), The Last Exorcism (2010), The Devil Inside (2012), The Purge (2013), Insidious: Chapter 2 (2013), Unfriended (2014) in podobnimi jajci.

2 komentarja:

  1. Imel si me pri Dylan Dogu, a si me potem izgubil. Se mi je zdelo, da ta omemba tega kultnega stripa in podana ocena nekako ne bosta šla skupaj.

    OdgovoriIzbriši
  2. No saj to je bil namen: opozoriti na zgodbo, ki niti slučajno ni originalna ali revolucionarna, temveč jo je ta legendarni strip (ki se je delno zgledoval po liku Freddyja) predstavil že daljnega leta 1989. (Strip je za zdaj mogoče prebrati tukaj: -KLIK-) Samo da marsikdo tega ne ve, verjetno celo med današnjimi filmskimi kritiki ne. Info o prvi izdaji: -KLIK- Hvala za komentar, btw. :)

    OdgovoriIzbriši