14. okt. 2016

Patient Seven (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

V pričakovanju letošnjega Samhaina mrzlično iščem kakšno še aktualno grozljivko ali srhljivko, ki bi jo lahko zadnji hip priporočil, preden bom tradicionalno spet naštel tiste, ki nas (domnevno) čakajo prihodnje leto. Toliko bolje, če bi naletel na nizkoproračunski, garažni projekt, kakšen skriti biser, ki z ustvarjalno inovativnostjo in s svežimi idejami (četudi brez visoke produkcijske vrednosti) spomni na vse tisto, kar imam rad pri tem žanru.

A žal to ni film, o katerem pravkar bereš. Zvrst strašljive antologije (oz. omnibusa tematsko vzajemno prepletenih kratkih zgodb) ima v čezlužniški kinematografiji znotraj tega žanra bogato tradicijo in Doughertyjev Trick 'r Treat (2007) je bil eden zadnjih res posrečenih skupkov zgodb z med seboj povezanimi motivi. V okvir celovečerca jih je zaokrožalo nelinearno časovno sosledje in skupni prebliski protagonistov; namesto da bi s pretvezo na kup zmetali le kopico kratkih vizualnih eksperimentov, ki naj tvorijo nekakšno celoto. (Podobno kot pri meni ne najljubši find footage franšizi V/H/S in še kateri.) Prav tak vtis namreč naredi projekt, pod katerega je poleg glavnega režiserja Dannyja Dravena podpisanih še sedem drugih ustvarjalcev, od katerih je vsak posnel po en segment. Posamezne zgodbe tvorijo travmatične izpovedi šestih umskih bolnikov pred nekonvencionalnim gostujočim zdravnikom v psihiatrični bolnišnici (Michael Ironside); priznanim terapevtom ter slavnim avtorjem, ki bi rad njihova pričevanja vključil v svojo naslednjo knjižno uspešnico. Ampak tukaj je še eden, skrivnostni sedmi pacient — in ta predstavlja presenetljivi končni zasuk filmskega konteksta, kar naj bi bila največja odlika tega mednarodnega indie projekta z nekaterimi slavnimi glumači (razen legendarnega scannerja še Alfie Allen, Amy Smart, Doug Jones in drugi). Nekoliko podoben koncept smo videli pri odličnem shyamalanovskem trilerju z zvezdniško zasedbo Identity (2003) režiserja Jamesa Mangolda, kjer med odštevanjem življenj v slogu Agathe Christie do konca ni jasno, katera izmed razcepljenih osebnosti umskega bolnika je tista, ki predstavlja njegov pravi morilski jaz.

The research I'm going to be doing here is in support of a new book of mine, which is going to be addressing the fundamental difference between true mental illness and that of a created psychosis brought on by a patient's need to buffer the subconscious against some horrendous or horrific act that's been occurred upon them in the past. Or it could be hiding a much more sinister, darker issue, which is, that they're lying. And they're hiding some heinous, horrible act in their past that they're guilty of.



Film ima obetavno tematsko podlago in posrečeno dramaturško zasnovo; pogovori pacientov in njihove zgodbe (ki jih vidimo v spominskih prebliskih), na nedoumljiv način povezani z zdravnikom, ki jih zaslišuje. Psihiatrične ustanove so arhetipsko strašljiva prizorišča, znotraj katerih je mogoče zlahka ustvariti cinematične razmere, kjer nič ni tako, kakor se zdi. Mešanje blodenj in sanj z resničnostjo lahko ustvarja prepričljive namišljene svetove, ki se v dobro udejanjenem razpletu sestavijo v skladno celoto — ampak ustvarjalcem tega kolaža to pač ni uspelo. Če pustimo ob strani medle glumaške nastope (kljub vselej zanimivemu antagonistu Ironsidu), pa žal tokrat močno zašepa pri izvedbi sicer dobro zastavljene premise. Nezdružljive spremenljivke skupne enačbe, nespretno stopnjevanje napetosti, zatikajoč se ali preskakujoč pripovedni tempo, ponavljajoče dolgovezenje in žanrsko klišejski prikazi (med zgodbami sta denimo kar dve z zombiji), zanikrno izveden vrhunec in antiklimaktičen epilog, predvsem pa popolna odsotnost resnične groze — vse to daje slutiti, da vendarle ne moreš v isti lonec vreči prgišča (že tako povprečnih) jedi iz različnih koncev sveta in pričakovati, da boš dobil polnovredno, okusno enolončnico. Potem že raje použijem vsako posebej, če mi je do tega.

Ni komentarjev:

Objavite komentar