25. nov. 2016

Anthropoid (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Te dni je bolj malo solidnih vojnih filmov. Še manj je takih, ki stvarno in verodostojno interpretirajo nekatere resnične dogodke iz (ne tako davne) srednjeevropske preteklosti. 'Operacija Anthropoid' je bila šifra za načrtovani atentat na Reinharda Heydricha, esesovskega poveljnika ter vodjo varnostnih služb v nacistični Nemčiji, ki je leta 1942 v okupirani Pragi služboval kot guverner Češke in Moravske. (Heydrich je vodil tudi zloglasni sestanek v vili ob jezeru Wannsee 20. januarja 1942, kjer je padla odločitev o "dokončni rešitvi" vprašanja židovskega naroda, kakor to prikazuje odlična konverzacijska drama Conspiracy iz leta 2001.) Rekli so mu 'Praški klavec' in je z železnim škornjem vestno uresničeval želje svojega šefa Adolfa Hitlerja; do te mere, da je bilo odporniško gibanje tamkajšnjih domoljubov skoraj uničeno in so se poslednji češki aktivisti umaknili globoko v najstrožje varovano ilegalo. Njegov uboj je zasnovala britanska tajna služba SOE (Uprava za posebne operacije) in ga je uradno potrdila češkoslovaška vlada Edvarda Beneša v izgnanstvu v Londonu. Kljub spodletelim okoliščinam in nepričakovani zatajitvi morilskega orožja se je operacija nazadnje končala s Heydrichovo smrtjo za posledicami strelnih ran; to je bil pravzaprav edini uspešen atentat na katerega visokega nacističnega častnika med drugo svetovno vojno.



Britanski producent, scenarist in režiser Sean Ellis (za kratki film Cashback je bil deležen celo oskarjevske nominacije) se zgodovinskih dogodkov loteva z dokumentaristično vernostjo ter obrtniškim občutkom za podrobnosti. Njegov oris ne poveličuje junaštva in domoljubja ter noče zbujati razčustvovanih odzivov ob prikazu ultimativnega žrtvovanja zaradi najvišjih idealov, temveč beleži človeško plat osebnosti, ki so z odločenostjo in pogumom zaznamovale nekatere prelomnice v enem najbolj tragičnih poglavij naše nedavne preteklosti. Zgodba spremlja diverzantska padalca ter osrednja akterja zarote Jozefa Gabčíka (Cillian Murphy) in Jana Kubiša (Jamie Dornan), ki se mimo patrulj in domačih izdajalcev prebijeta do vodje odporniškega gibanja v okupirani Pragi, 'strica' Jana Zelenke-Hajskýja (Toby Jones). Atentatorja pod krinko dobita zatočišče pri neki meščanski družini in s pomočjo še dveh krajevnih aktivistk, Marie Kovárníkové (Charlotte Le Bon) ter Lenke Fafkové (Anna Geislerová), pripravijo načrt za izpeljavo operacije. Delovati morajo v najstrožji tajnosti, saj so na kocki več kot zgolj njihova življenja in celo nekateri češkoslovaški aktivisti se ne strinjajo z atentatom — povračilni ukrepi Nemcev bi bili namreč strahoviti, medtem ko uboj Heydricha sam po sebi ne bi prinesel dolgoročnih pozitivnih učinkov za njihovo domovino. Njihove dejavnosti, ko natančno spremljajo dnevno rutino in premike svoje tarče, zmotijo nepričakovane vesti o tem, da naj bi Heydricha kmalu službeno premestili v drug kraj in bi bil odtlej dokončno nedostopen. Ukrepati morajo hitro, četudi z določeno mero improvizacije: tam in takoj. Ne morejo si privoščiti oklevanja ter pomislekov o tem, kakšne bodo posledice atentata — tudi zanje in vse vpletene.



Sijajno prizemljenim igralskim nastopom nekaterih zvenečih imen, avtentičnemu scenografskemu ozadju (posnetemu na dejanskih lokacijah), všečno patinirani fotografiji rjavih odtenkov in suvereni režiji ni kaj očitati; film prinaša pristno, docela prepričljivo rekonstrukcijo resničnih dogodkov, ob katerih se nekatere podobne, romantično ozaljšane hollywoodske vojne drame tipa Operacija Valkira (2008) s Tomčijem Kurčijem, zdijo kot idealizirana in poenostavljena pravljica za manj zahtevne odjemalce zgodovinskih pripovedi. Zmotijo le nekatere pripovedne nedorečenosti, kjer bi si ustvarjalci zlahka dovolili nekoliko poljubnejše zastavljeno dramatizacijo, ki bi scenaristično bolje uravnotežila in zaokrožila motive likov. (Zakaj se eden izmed vodij odpora tako vztrajno upira atentatu? Kakšne so okoliščine nesrečne smrti ene od spremljevalk obeh mož? Kako so oblasti tako hitro prišle do ključnih podatkov o vpletenih zarotnikih, kljub strahopetnemu izdajstvu enega izmed njih?) Razen nekaterih po krivici zapostavljenih protagonistov ter romantičnih zvez med liki si Ellis v tragičnem sklepnem dejanju vendarle privošči nekaj braveheartovskega patosa in malce dramaturške povezanosti mu pri tem uide z vajeti — vendar nič takega, kar bi bistveno zmanjšalo celokupno vrednost in končni vtis. (No ja, tudi "češki" naglas pri govorici likov je nemara odveč.) Njegov film pomeni streznjujoč opomnik, kdo so (bili) resnični heroji v življenju tukaj in zdaj — namesto superjunakov v pajkicah, ki med umikom gledalcev v sanjske svetove rešujejo zabavne, namišljene težave. Nič čudnega, da ni naletel na večjo pozornost (tudi zavoljo skromno zastavljene promocije) in se celo zdi, da nekako sploh ne sodi v čas samopromocijskih selfijev, neoliberalnega političnega sprenevedanja, senzacionalizma Knjige obrazov in primitivnega populizma v slogu Donalda Trumpa. Ali pač?

Ni komentarjev:

Objavite komentar