5. nov. 2016

Hands of Stone (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Biografska drama venezuelskega režiserja Jonathana Jakubowicza (potomca poljskih judov) prinaša življenjsko zgodbo slavnega panamskega boksarja Roberta Durána, med pristaši tega športa imenovanega 'Manos de piedra' (kamnite pesti), 'El Cholo' ter 'Rocky'. Danes 65-letni Durán je živeča legenda ter po mnenju poznavalcev in širše športne javnosti eden izmed najboljših boksarjev vseh časov. Njegovi dosežki so naravnost impresivni: naslov svetovnega prvaka v štirih različnih kategorijah (lahki, velterski, lahki srednji in srednji), pet desetletij trajajoča aktivna kariera (razen njega je to uspelo le še ameriškemu boksarju Jacku Johnsonu) ter nič manj kot 119 uradnih dvobojev v ringu in med njimi osupljive 103 zmage (med temi je 70 standardnih ali tehničnih knockoutov). Durán je izgubil vsega 16 boksarskih srečanj in se je po avtomobilski nesreči v Argentini leta 2001 (pri petdesetih letih) umaknil iz ringa.



Škoda, da tudi projekt v mednarodni koprodukciji in distribuciji tvrdke Weinstein ne dosega vsega spoštovanja vrednega slovesa tega narodnega junaka. Film nikakor ni slab, vendar z begajočo dramaturgijo pusti občutek neizkoriščenega pripovednega in značajskega potenciala; zdaj se v preskakujočih prikazih posveča težki Duránovi (Édgar Ramírez) preteklosti na revnih ulicah četrti El Chorrillo v panamski prestolnici in njegovemu domoljubnemu političnemu prepričanju, zdaj razkriva njegov težavni odnos z legendarnim ameriškim trenerjem Rayem Arcelom (Robert De Niro) in mlado soprogo Felicidad (Ana de Armas) ali izdaja skorumpirano mafijsko zakulisje in za mnoge dobičkonosno plat tega športa (bilo kuda, John Turturro svuda), medtem pa dokumentaristično beleži nekatere prelomne boksarske dvoboje, ki so pripeljali do njegovega najbolj odmevnega povratnega spopada s temnopoltim ameriškim prvakom Sugarjem Rayem Leonardom (Usher) novembra 1980 v New Orleansu; potem ko ga je Durán nekaj mesecev predtem v kanadskem Montrealu premagal, nato pa mu je v nepričakovanem, kontroverznem odstopu brez boja, ko je domnevno rekel "No más," prepustil naslov velterskega prvaka združenja WBC.



Poleg verodostojne, sila doživete predstave venezuelskega glumača Édgarja Ramíreza (Deliver Us from Evil) in odlične koreografije v ringu je glavna odlika filma njegova stvarnost; čeprav ne dosega intenzivne glumaške predstave Jaka Gyllenhaala v nedavni Fuquajevi boksarščini Southpaw (2015) ali tragičnega socialnega konteksta ganljive Punčke za milijon dolarjev (2004) Klinca Eastwooda, so v primerjavi s tem filmi smešno mahedrajočega steroidneža Silva Žrebca o makaronarskem kvazi-boksarju Rockyju (ki nimajo nobene zveze s pravim boksom) videti kot jalov poskus parodije in butalskemu intelektu namenjena risanka za najmlajše. (Že prav, lanskoletni Creed je bil več kot soliden, priznam.) Vendar tudi ta plat komajda in ne vselej uspešno preglasi njegove pomanjkljivosti: nejasna pripovedna nit in v razdrobljeni montaži nenehno izmikajoči se poudarki, nič več kot solidne igralske predstave stranskih likov (Ana de Armas me tako kot v Rothovi debilariji Knock Knock ni ravno navdušila, De Niro pa služi bolj kot zveneče ime na promocijskem plakatu), čudaško zapostavljene podzgodbe nekaterih ključnih likov v Duránovem življenju (denimo njegovega prijatelja Chaflana ali prvega trenerja Ploma Quiñonesa) in pristnega fizičnega vidika postopne geneze boksarskega prvaka, njegova dvoumna politična stališča ter neizživete travme ob odsotnem očetu in tako naprej. Trpinčena in protislovna osebnost glavnega lika namesto zaslužene interakcije tako pogosto naleti na prazen odmev; zlasti ljubitelj tega športa pa dobi občutek, da je bil kot gledalec prikrajšan za nekatere pomembne filmske elemente, ki bi se v malce bolj dodelanem scenariju lahko sestavili v bolj zaokroženo, kinematografsko ostrejšo in celovitejšo zgodbo Roberta Durána.

Ni komentarjev:

Objavite komentar