11. nov. 2016

Hell or High Water (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Angloameriško frazo 'come hell or high water' bi lahko prevedli kot 'ne glede na vse' oziroma 'za vsako ceno', torej načelo odločenosti, neomajnosti, morda tudi dejanje obupa ali vdanosti v usodo. Tako je svoj film — prav te dni ga lahko vidimo na našem LIFFu — naslovil britanski režiser David Mackenzie, ki ima za seboj ne (še) številno, vendar nadvse zgledno kopico več kot spodobnih dramskih projektov (in pripadajočih odličij zanje): Young Adam (2003), Hallam Foe (2007), Perfect Sense (2011), Starred Up (2013) in druge. Scenarij je tokrat napisal Taylor Sheridan (videli smo ga v seriji Sinovi anarhije), ki je nazadnje pripovedno navdušil s Sicariom (2015) pod taktirko Denisa Villeneuva, za glasbeno podlago pa sta tukaj poskrbela stara znanca ter redna sodelavca Nick Cave in Warren Ellis (The Road, The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford, Lawless, The Proposition). Z odlično zasnovanim in značajsko močnim kriminalnim neo-vesternom Mackenzie prinaša enega boljših letošnjih filmov ter najbolj posrečenih pripadnikov malce pozabljenega ameriškega žanra. (Napovedujem nominacije!)



Toby in Tanner sta brata iz prašnatega zakotja zahodnega Teksasa, ki se sredi gospodarske krize počasi pogreza v propadajoče mrtvilo, medtem ko se banke postopoma polaščajo z oderuško hipoteko zavarovanih posesti. Med njimi je tudi močno zadolžena kmetija njune nedavno umrle matere. Mlajši Toby (Chris Pine), ločeni mož in oče dveh sinov, je nikakor noče predati pohlepnim finančnikom; domačijo svojih staršev bi raje v dediščino prepustil otrokoma. Svojega brata Tannerja (Ben Foster), ki je za rešetkami pravkar odsedel nekaj let zaradi ropov in podobnih nečednosti (med drugim uboja očeta), zato prosi za pomoč pri udejanjenju drznega načrta: s hitrimi, neopaznimi čistkami bančnih podružnic v manjših krajih (tj. zgolj gotovine iz tekočega poslovanja, ne označenih ter izsledljivih svežnjev iz trezorjev) naj bi do določenega roka zapadlosti zbrala dovolj denarja za poravnavo dolgov taisti banki. Bistroumni in umirjeni Toby namreč ve, da je bilo na ranču njune matere nedavno ugotovljeno podzemno najdišče nafte in bo posestvo kmalu vredno veliko več; ne pa tudi tega, da sta bratoma že na sledi skoraj upokojeni teksaški ranger Marcus Hamilton (Jeff Bridges) in njegov stoični sodelavec Alberto Parker (Gil Birmingham) iz bližnjega kraja. Soočenje med možmi postave in mladima roparjema je neizogibno in bo terjalo žrtve. Kdo bo izšel kot zmagovalec?

I've been working here for 44 years. Ain't nobody ever ordered nothing but a T-Bone steak and baked potato. Except one time, this asshole from New York ordered a trout, back in 1987. We ain't got no goddamned trout.



Takih filmov (žal) preprosto ne delajo več: z veličastno upodobljeno krajino sanjsko eksotične Americane ter fotografsko širino (Giles Nuttgens) žgoče prerije, osvežujoče počasno montažo, stvarnih in prizemljenih, socialno ter politično relevantnih in tragično aktualnih (motiv gospodarske recesije in razočaranja množic nad establišmentom je zadnje čase pogost), duhovitih in pronicljivih (a ne karikirano zabavljaških), sočutnih in ganljivih (a ne patetičnih in razčustvovanih), predvsem pa z navdušujočo karakterno predstavo zvezdniške glumaške zasedbe. Jeff 'the Dude' Bridges je spet fantastičen, a to smo pravzaprav pričakovali; Ben Foster blesti v še enem značajsko intenzivnem liku, s katerim se povsem zlije; medtem ko je Chris 'kapitan Kirk' Pine v nizkoprofilirani, pritajeni vlogi enostavno briljanten — še nedavno sem ga imel za postavnega modrookega in svetlolasega Barbikinega Kena, vendar mladi Kalifornijec z vsako nadaljnjo vlogo dokazuje, da raste v zrelega, poistovetljivega in sila všečnega igralca s širokim izraznim razponom. Liki so pristno otipljivi in moralno prepričljivi; njihove resignirane pojave v luči poblaznele in pogoltne kapitalistične paradigme se zoperstavljajo ponižanju in razčlovečenju; vzajemno naklonjenost si ti pokončni, možati arhetipi izkazujejo s ciničnim zbadanjem in odkritim pošiljanjem v rojstni kraj, kakor v znak socialni pripadnosti isti potlačeni sodrgi sredi družbenega in gospodarskega razkroja — kjer je skoraj vseeno, ali si zločinec ali policist, saj so pravi krivci za gorje tisti kravatarji za varnimi zidovi finančnih institucij. Hipnotično lenobna in čudovito lepljiva ekspozicija, v kateri ima vsaka osebnost svojo težo in mesto; ter slutnja že dolgo zapravljene pravičnosti, za katero morajo — tako kot v epskih etičnih konfliktih velikih revolveraških dvobojev — možje poskrbeti sami, za ceno lastne duše in minljivosti.

2 komentarja:

  1. Videl sinoči v kinu. Dober. Samo na videz preprost, morda malo preveč predvidljiv, izredno močan v subtekstu. Super fotografija, dober soundtrack, izvrstne igralske kreacije. Impresivno je, kako Mackenzie koristi tiste manj pomembne like (natakarica) in jih vpleta v svoj pesimistični portret sodobne Amerike.

    OdgovoriIzbriši
  2. Res je, enako velja za starce, posedajoče v lokalu, ali pa za rednecke, ki se kar sami lotijo lova na roparja z lastnim orožjem in poltovornjaki. Malo anarhičen končni vtis pusti: država te bo z*bala, za lastno dobrobit in prihodnost mora poskrbeti vsaksam.

    OdgovoriIzbriši