16. nov. 2016

Ouija: Origin of Evil (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Oportunizem hollywoodskih kravatarjev in nategunstvo tovarne sanj sta neizmerna. Včasih so se vsaj pretvarjali, da ni edini motiv njihovega delovanja zgolj in samo kovanje dobička, zadnje čase pa nas prostodušno in povsem odkrito natepavajo v čelni reženj, ne da bi sploh trznili z denarnicami. Mislim, saj res: če se je dalo fino zaslužiti s filmsko predelavo igrač za smrkave šestletnike (Transformers) ali s stripovskimi akcijskimi figuricami zanje (Teenage Mutant Ninja Turtles), celo z infantilno zgodbo, utemeljeno na šolski igri s svinčnikom in papirjem Potapljanje ladjic (Battleship), zakaj ne bi v filmski promet spravili še družabne igre za klicanje duhov Ouija, s katero objestni najstniki zabijajo čas na zabavah v pižami? Česa se je še mogoče spomniti? Morda akcijske komedije, posnete na temo izdelave mokrih kupčkov v peskovniku? Ali pa eksistenčne drame, utemeljene na slavni kartaški pasjansi? Nemara psihološke kostumske alegorije, posnete po ristancu? Mogoče zgodovinske grozljivke z vodilnim motivom gumitvista? (Resno: saj ste vedeli, da naj bi sam Ridley Scott režiral film, osnovan na družabni igri Monopoli, a je projekt propadel? Se je pa Hasbro potem v distribuciji Levjih gat za to dogovoril z režiserjem Gattace in Trumanovega šova, Andrew Niccol naj bi napisal tudi scenarij.)



What? Kaj slišim, prvi del Ouija (2014) da je bil navaden PG-13 festival dreka, primeren kvečjemu za manj brihtne enajstletnice? Ni problema, pokličimo tistega obetavnega mladega režiserja Mika Flanagana (ter mu ponudimo dovolj naphano kuverto), ta tip se je kot inovativni žanrski ustvarjalec že izkazal (Oculus, Hush, Before I Wake), on bo že vedel, kako posneti spodobno grozljivko kot-da stare šole, kakršne so zdaj trendovske — saj veste, v umetno patiniranem slogu Jamesa Wana ter njegovih franšiz The Conjuring ali Insidious. To je to! Bingo! (Kdo bi si mislil, eden od tokratnih producentov je tudi Michael Bay.) Flanaganov prequel družabne igre Ouija s še vedno razmeroma skromnim proračunom 9 milijonov je samo do tega trenutka napraskal sedemkratnik finančnega vložka (medtem ko je trapasti izvirnik s 5 milijoni budgeta pridelal krepko več kot 100 milijonov zaslužka). Sijajno, a ne.

Bodimo odkriti: v primerjavi s predhodnikom je Flanaganova različica domala cineastična mojstrovina z oskarjevskimi glumaškimi nastopi. A to še ne pomeni, da njegov film sam po sebi ni predvidljiv, premočrtno medel, generično konfekcijski in po metodi najmanjšega skupnega imenovalca za najstniško občinstvo ustrojen izdelek z vsemi mogočimi stereotipi, kar jih pozna ta žanr.

Premisa Izvora zla bi težko bila bolj prežvečena: lažna posrednica med svetovoma živih in mrtvih bo na lastni koži občutila, kako nevarno se je norčevati z okultnim. (Ljubitelji grozljivk se boste težko otresli občutka deja vuja, ki prežema vsako etapo zgodbe.) Flanagan si izposodi pisano kuliso šestdesetih, ki naj bi bila s svojimi hipijevskimi poudarki verjetno čisto drugačna od tiste, ki jo uporablja (v sedemdeseta postavljena) uspešnejša serija Priklicano zlo. Zapletati se začne, ko si mlada vdova Alice (Elizabeth Reaser) omisli družabno igro iz naslova, da bi z njo popestrila "seanse", ki jih pripravlja za lahkoverne gospodinje iz soseske. Preden sploh dobro opazi, kaj se dogaja pred njenimi očmi, je najmlajša hčerka Doris (Lulu Wilson) že zbolela za resno obliko sindroma Linde Blair: postala je gostiteljica za neznane sile, ki se skrivajo v temeljih predmestne hiše. Družinica počasi ugotavlja, da ima njihov dom temačno preteklost, ki je v Doris našla svoj katalizator. —Ana Jurc, RTV SLO MMC


Da ne bo nesporazuma: Flanagan se (pričakovano) nadvse solidno odreže, kar zadeva obrtniško oziroma izvedbeno plat. Režija, montaža (ki jo je opravil sam), fotografija (Michael Fimognari), časovna usklajenost, nevpadljivi posebni učinki brez pretiranih poskokov -BU!- in podobnega zajebavanja občinstva, vsemu temu ni mogoče očitati česa zares bistvenega — težava je le ta, da je imel na voljo že v osnovi trhel pripovedni material. Mislim pa, da bi ga lahko (s pomočjo stalnega soavtorja Jeffa Howarda) spletel v kaj za spoznanje bolj izvirnega, celo upoštevajoč ciljno skupino oziroma cenzorsko oznako ter občo široko naravnanost svojega umotvora (in bi bila pri tem promocija družabne igre Ouija neokrnjena). Dajte no, klišejsko klicanje duhov in obsedenost najmlajšega otroka s peklenskimi silami, resno? Pod temelji hiše zakopana trupla nesrečnikov (s čimer družina prekrši zapoved igralne plošče, naj se je ne uporablja na pokopališču), ki so od roke psihopatskega zdravnika pred časom umrli nasilne smrti — zdaj pa njihovi jezni duhovi vznemirjajo mlado vdovo (Elizabeth Reaser), ki se v predmestju trudi sama vzgajati obe hčeri (Annalise Basso, Lulu Wilson) in kaj zaslužiti z uprizarjanjem lažnih spiritističnih seans; privlačni temnolaski naklonjeni krajevni duhovnik, ki skuša požrtvovalno pomagati prijazni milf (itak, poslastica tudi za starejše najstnike in moške gledalce); nesnovne peklenske pojave, ki jih je mogoče videti le skozi steklo okularja na igralni ploščici (kako neumna domislica) in se maščevalno polastijo nedolžnega otroka (potreben bo eksorcizem, kajpak); zasukana bela zrkla in zverižena telesa obsedenih deklic, zlonamerno hipnotično šepetanje v uho žrtvam v Samarinem slogu ter njihovo groteskno trzajoče premikanje po stropu in stenah; neizogibne žrtve in kolateralna škoda za pomiritev uničevalnih duhov — in tako dalje, v nedogled. Kje smo vse to že videli? Saj res, že povsod. Za nameček pa še zadnji oportunistični strel v koleno v prizoru po izteku odjavne špice (post-credits), kjer se v postarani obliki ene izmed protagonistk (tudi iz izvirnika Ouija) pojavi nihče drug kot srborita spiritistka Lin Shaye iz franšize Insidious, s čimer je poskrbljeno še za prepoznavno sintezo obeh filmskih univerzumov ter namig o nadaljevanju zgodbe. Krasni novi svet plišastih samorogov, kokic in kokakole.

Ni komentarjev:

Objavite komentar