18. nov. 2016

Suicide Squad (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

O enem izmed največjih razočaranj letošnjega leta sprva sploh nisem nameraval pristavljati mnenjskega lončka in tudi ogledal sem si ga razmeroma pozno — a kaj, ko se pa tako prileže nergati. Razen tega niti slučajno nisem geekovski pristaš stripovskih adaptacij (četudi ljubim strip kot medij nevidne umetnosti), ki bi ves mozoljast in slinast onaniral med analitično primerjavo Batmana proti Supermanu ter "težko pričakovanega" novega napovednika za slaboritno pravičnico Wonder Woman. Še najbolj pa sovražim oportunistično tie-in ter crossover mešanje filmskih univerzumov v neskončnih franšizah mož v pajkicah, kjer na isti kup zmečejo akcijske figurice z vseh vetrov (ki sicer nimajo nobene zveze drug z drugim), samo zato, ker naj bi bilo to kul. (bling bling) Maščevalci se mi zdijo podoben drek kot Fantastični štirje ali derivati o iks-možu Wolverinu; ves ta generični stripovski bulšit se zliva v nerazločno, formulaično, konfekcijsko PG-13 pretvezo za prodajo merchandising krame in kokakole med mularijo.
Suicide Squad nadaljuje špuro odštekanih, zabavnih in frajerskih filmov o superjunakih. Špuro, ki jo podpiram in vedno znova pozdravljam. Scenariju seveda manjka marsikaj, ampak vse luknje z lahkoto zakrpa karizmatična igralska ekipa, kjer seveda razturavajo Will Smith kot Deadshot, Jared Leto kot The Joker in Margot Robbie kot Harley Quinn. Uživaški in obešenjaški film. [...] Suicide Squad kot celota ni ravno perla, so pa posamezni deli zares dobri, kar pomeni, da gledalec dobi čisto dostojno superhero pizdarijo za odklopit možgane. —Iztok

Ne samo, da je konceptualna, dramaturška in tematska podoba "odreda odpisanih" nekaj že tako divje izrabljenega (beri: od Aldrichovih Dvanajstih ožigosanih, Peckinpahove Divje bande in Castellarijeve Peterice ožigosanih do Tarantinovih Neslavnih barab), da ni vredna temeljitejšega razmisleka in omembe, ampak je način, kako nespretno so se projekta lotili scenarist in režiser David Ayer (End of Watch, Fury) ter kravatarji pri tvrdki DC Entertainment (pod okriljem distributerja Warner Bros), naravnost patetičen. Kot če bi amaterski kuhar vrgel v pisker čebulo, kos mesnega bureka, mleko v prahu in stare babičine spodnjice ter pričakoval, da bo iz tega nastala užitna enolončnica. Ker kaj: ali kdorkoli, ki je starejši od 11 let, dejansko misli, da je bradati Will Smith v eni od "frajerskih" vodilnih vlog že sam po sebi zanimiv? (Odrekel se je sodelovanju pri geriatričnem nadaljevanju Dneva neodvisnosti, a je pristal na to skrpucalo? Way to go, moron. Ampak očitno ni tepec, saj mu je vloga prinesla največji zaslužek v glumaški karieri.) In da odbita pojavnost ter okrogle ritnice simpatične Margot Robbie (The Wolf of Wall Street, Focus) že kako odtehtajo tragično nekarakteriziranost njenega lika Harley Quinn ter pomanjkljivosti prikaza njenega sprevrženo patološkega odnosa z likom Jareda Leta oziroma Jokerjem? (Njuna interakcija je še najzanimivejša stvar pri vsem skupaj in bi si zaslužila lasten film.) Vse druge glumače v filmu sproti pozabimo že med ogledom, saj nimajo večje teže od statistov in je vseeno, ali se sploh pojavijo in preživijo ali ne. Tipično šalabajzerska kopica zvezdnikov, ki si stopajo po prstih v želji po svojih petih minutah pozornosti; skupaj pač nimajo nobene oprijemljive vzajemnosti in kemije, vsak zase pa tudi niso dovolj zanimivi za kakršnokoli podzgodbo. Joel Kinnaman (RoboCop, Run All Night) je približno tako karizmatičen kot zasušen sendvič s Poli salamo, dočim avstralski hlod Jai Courtney tokrat presenetljivo pokaže nekaj malega prezence in celo zaudarja precej manj kot v drugih filmih (Jack Reacher, I, Frankenstein, Terminator Genisys). Katana se pogovarja s svojo katano, ker je v samurajskem meču ujeta duša njenega moža, in to je vsa ekspozicija tega lika. Dvakratna oskarjevska nominiranka Viola Davis (Disturbia, Doubt, The Help, Prisoners) z angažiranim nastopom sicer bistveno nadgradi svoj ušivo zastavljen lik, a je zato pri njej casting prav smešno zgrešen: (še) bolje bi se obnesla v vlogi antagonistke. In sicer namesto ... koga že? Brezizrazne Care Delevingne, huronsko precenjene manekenke in igralke (med najstniškimi jajci Paper Towns me je pobiralo od dolgčasa), nekakšne nemrtve inter-dimenzionalne čarovnice, ki s trebušnim plesom udejanji v nebo segajoč vrtinec smrti in naj bi s tem uničevalnim žarkom zavladala svetu? (Ne sprašujte.) Če kdo sprašuje po najbolj ridikuloznem zlobnežu doslej, celo znotraj nizko zastavljenih meril stripovskega sveta (kreh-Deadpool-kreh), naj ne išče več.

Če temu dodamo še kriminalno podpovprečne igralske sposobnosti in umetno poglobljen glas nekdanje manekenke, dobimo enega najbolj nesmiselnih filmskih antagonistov v zadnjem času (z izjemo njenega brata, o katerem vemo še manj in je posledično še manj zanimiv, a se kar naenkrat znajde v središču osrednje bitke filma, skupaj s četo anonimnih vojščakov, ki za svoje početje nimajo razlage.) Več besed o zmedenem, preskakujočem zapletu zgodbe ne gre izgubljati; ker je očitno, da je peripetija v montaži izgubila zagon, Ayer kompenzira z retroglasbeno podlago. Film je tako zelo natrpan z glasbo, da na trenutke učinkuje kot visoko spoliran videospot. Namesto za originalno glasbo so se odločili za kolaž preizkušenih uspešnic, ki se tako zelo trudi biti kul, da zapade v antitezo kulskosti. —Ana Jurc, RTV SLO MMC


Kot mlakuža plitev Ayerjev mimostrel, ta produkcijska in pripovedno-vizualna zmešnjava (ne morem se znebiti vtisa, da je v končnem rezu zmanjkal marsikateri prizor, nekatere druge pa so posneli naknadno, vsaj sodeč po nenehno spreminjajoči se pričeski Robbiejeve in dolžini las Kinnamana), je podobno kot Debilna četverica (2015) režiserja Josha Tranka še en dokaz zgrešenega in zdaj že moteče prenasičenega trenda vse bolj prozorne ter nategunske hollywoodske kuhinje. Pri čemer se v ultimativni ironiji velja vprašati, kdo je pravzaprav tukaj večji osel: film z neskromnim proračunom 175 milijonov je namreč svojim producentom nastrgal več kot štirikratno vsoto (325 milijonov je šlo samo za promocijo in trženje) in velja za komercialno uspešnico. No ja, saj kakšnemu sedemletniku z učnimi težavami in posebnimi potrebami je nemara bil tu in tam pravzaprav celo iskreno všeč.

4 komentarji:

  1. Lepo, se popolnoma strinjam!
    Prilagam še tale review, ki me je kar pošteno nasmejal: https://www.youtube.com/watch?v=yL7UStivFHY

    OdgovoriIzbriši
  2. Eh ja, tudi mene je film zelo razočaral in ravno od Margot sem pričakoval, da bo lik Quinnove dodelala v nulo, a sem ostal razočaran. V stripu je ženska izjemno nora, prav tako v igrici za Xbox Batman Arkham series, tam jo je bilo užitek gledati in poslušati. Je pa res, da sta kljub vsemu ravno ona in Joker skoraj edina dobra frekvenca v filmu. Naj že hudiča začnejo snemati filme, ne pa samo denar pobirat.

    OdgovoriIzbriši
  3. Iz tvojih ust v božjo mater, hočem reči, božja ušesa. :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Hud zapis, ki zadane problem novodobne filmske produkcije v nulo. Ravno včeraj pogledal film in lahko rečem samo; Margot Robbie in pika.

    OdgovoriIzbriši