14. nov. 2016

The Monster (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Letošnji Samhain je mimo, čas za filmsko grozo pa se je šele dobro začel. Do konca leta nas bodo s tosortnih festivalov preplavljale take in drugačne grozljivke in vrhunec tega trenda bo bržčas spet januarja, ki v mrtvilu po praznikih tradicionalno poskrbi še za zadnje iztrebke tega žanra, vsaj kar zadeva ameriško filmografijo. Kljub temu ostajam pozoren na neodvisno sceno, ki marsikdaj poskrbi za presenečenje; zlasti ko govorimo o ne čisto neznanih avtorjih, kakršen je indie scenarist in režiser Bryan Bertino, ki je presenetil s svojim garažnim home invasion prvencem The Strangers (2008) ter z devetkratnim zaslužkom glede na proračun tedaj odebelil kar nekaj producentskih denarnic (dasiravno je večino kritikov pustil z mešanimi občutki). Razen tega me je k tokratnemu ogledu pritegnila tudi Zoe Kazan, vnukinja slavnega režiserja Elie Kazana ter dolgoletna punca nadarjenega Paula Dana (Little Miss Sunshine, There Will Be Blood, Being Flynn, Prisoners, Love & Mercy, Swiss Army Man), s komer sta svojo zasebno kemijo s pridom izkoristila v nekaterih posrečenih skupnih projektih (Meek's Cutoff, Ruby Sparks). Napovednik je obljubljal razmeroma klasičen creature feature, torej zgodbo o pošasti, ki grozi ljudem; a s precejšnjimi pričakovanji sem si po videnem sodeč obetal bodisi družinsko dramo o psihopatologiji ali politično-socialni problematiki s prispodobo (Under the Shadow, The Babadook) ali pa vsaj privlačno značajsko študijo arhetipskih človeških strahov, kjer sočutna karakterizacija in igralska vzajemnost prednjačita pred žanrsko nazornostjo ali posebnimi učinki (Dark Was the Night, Lovely Molly). Dobil sem nekaj, kar je sicer bližje slednjemu; a ne v taki meri, kot bi si želel.

Zgodba je nadvse preprosta, navidez prijetno minimalistična: neodgovorna, lena, nepremišljena, z alkoholom zasvojena mlada mati (Zoe) nekega večera pelje svojo najstniško hčer Lizzy (Ella Ballentine) živet k očetu, saj se nenehno prepirata in nazadnje preprosto ne prenašata več. Med obvozom po odmaknjeni podeželski cesti ju v deževni noči preseneti volk, ki stoji sredi cestišča, in nesreča je na mokrem asfaltu neizogibna. Razen nekaj bušk in modric mati in hči nista huje poškodovani, vendar je avtomobil zdaj neuporaben. Pokličeta 911 ter vlečno vozilo in skleneta počakati na pomoč. Ampak nekaj jima ne da miru: tisti volk je bil že prej ranjen in okrvavljen, nekaj ga je očitno napadlo. Za nameček njegovo truplo kmalu izgine iz soja žarometov vozila. Kaj se dogaja? Še pred reševalnim vozilom se do njiju z zamudo dokoplje prijazni avtomehanik, ki naj bi odvlekel avtomobil, a ga mora še prej usposobiti za to — in požrtvovalnega možakarja dočaka podobna krvava usoda kot maloprej volka. Nekaj strašnega, zobatega in neusmiljenega preži iz bližnjega gozda; mati in hči se morata odločiti bodisi za beg ali pa za nasilno soočenje z nedoumljivim zlom.

Dramska plat socialne parabole je prikazana odlično: disfunkcionalna enostarševska družina, ki jo dokončno ubija materin alkoholizem in njena nesamostojnost, hčerin beg v osamo in obup, sijajno doživeta predstava ter pristna interakcija obeh igralk (zlasti mlada Ella je fantastična) in dobro umeščeni spominski prebliski, ki s prepoznavnimi motivi poskrbijo za poistovetljivost z liki. Žal pa zgodba sama ni nič posebnega in dramaturgija, ki se (preveč) trudi s počasno ekspozicijo, mestoma deluje po nepotrebnem razvlečeno in dolgočasno. A vseeno: napetost med materjo in hčerjo je občutena, z nenavadno zrelo najstnico pa gledalec sočustvuje bolj, kot zmore obsojati njeno sebično in lahkomiselno mater, verižno kadilko, katere osebnostna stiska in zatekanje v omamo nikoli nista prav pojasnjena (lahko le domnevamo, da je mladoletna zanosila in si nikoli ni želela otroka). In potem je tukaj še pošastno, krvoločno nečloveško bitje — in kaj naj bi pravzaprav bilo? Mutirana žival ali brezumni vesoljec ali še nikoli najdena starodavna relikvija? To sicer ni bistveno, žal pa tudi ni nikakršnega jasnega indica, ali gre za morda zgolj za metaforo ali kolektivni privid ali nekakšno freudovsko utelešenje fobij protagonistov. Saj razumem(o), pošast naj bi bila prispodoba za materine notranje alkoholne demone in njene strahove pred starševsko odgovornostjo oziroma lastna (samo)uničevalnost, ki jo mora premagati, če naj zavaruje otroka — a v pripovedi ni ničesar, kar bi koga vsaj bežno napeljevalo k taki razlagi. Tisto, kar je pri tem moteče, so razen slabo odmerjenega tempa in časovnega sosledja namreč tudi odzivi in vedenje likov (vključno s strašnim bitjem): docela nerazumljivi, nedosledni in nelogični, naravnost butasti ter zunaj vsakršnega konteksta. Vidite, v tem tiči skrivnost spretnega pripovedovalca: kontekst. Lahko je zgolj nakazan ali predstavljen s simboliko, včasih je v njem poudarjena dvoumnost videnega ali arhetipska narava pomenov in dejanj, drugič zgodba namiguje na dvomljivo psihouravnovešenost protagonistov — tukaj pa nič. Čeprav gre pohvaliti manko visceralnosti ter občo rabo praktičnih učinkov in prostetike, prav z neposredno eksplicitnostjo naposled zbudi občutek stereotipnosti, nedorečenosti in celo zgrešenega cilja. Z bolj domišljenimi scenarističnimi prijemi (v slogu "manj je več") bi bil končni vtis veliko boljši. Škoda.

Ni komentarjev:

Objavite komentar