2. nov. 2016

Under the Shadow (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Lahkomiselno in naivno sem najboljšo grozljivko v času Samhaina (zaman) iskal med ameriško filmografijo; pa bi se moral preprosto ozreti nekoliko bolj na vzhod. Natančneje, k presenetljivemu celovečernemu prvencu v Iranu rojenega scenarista in režiserja Babaka Anvarija. Mednarodno koprodukcijo so pod okriljem britanske tvrdke Wigwam Films v sekciji Midnight prikazali na letošnjem festivalu Sundance ter navdušili gledalce in kritiško javnost, pozneje pa je distribucijske pravice odkupila ameriška spletna pretočna storitev Netflix. Četudi gre za navidez oportunistično zastavljen PG-13 projekt, je ta cenzorski status tokrat upravičen: že dolgo nisem videl filma, ki bi me s tako minimalističnim prikazom ter odsotnostjo vsake žanrske nazornosti tako prestrašil — in sicer v širše psihosocialnem, domala eksistencialnem kontekstu.

Zgodba spremlja mlado ženo in mater šestletne deklice Shideh (Narges Rashidi) v Teheranu leta 1988, med časom iraško-iranskega spopada, ko je začel Sadam Husein pošiljati balistične rakete nad perzijsko prestolnico. Shideh je po nedavni smrti matere nesrečna in čustveno otopela; zaman si prizadeva dobiti dovoljenje oblasti za nadaljevanje študija medicine, ki ga je prekinila iranska revolucija, ko je šiitski klerik Ajatola Homeini z uvedbo dogmatske islamske ideologije pahnil nekoč cvetočo in moderno državo nazaj v mračni srednji vek. Svobodomiselna, liberalno usmerjena hči iz zdravniške družine je bila tedaj politična aktivistka in to ji je za vselej zapečatilo prihodnjo usodo: predstojnik teheranske univerze noče niti slišati o tem, da bi ženska sodila kamorkoli drugam kot za domači štedilnik, ponižno ovita v tradicionalni hidžab. Žalujoča Shideh je skrušena, saj je želela spoštovati željo ljubljene matere (ki ji je v podarjeni učbenik medicine napisala posvetilo), za nameček pa je zdravniški poklic dovoljeno opravljati njenemu soprogu Iraju (Bobby Naderi), nekdanjemu sošolcu na fakulteti, ki ga kot vojnega zdravnika uradne oblasti zdaj pošiljajo po najnevarnejših območjih spopadov. Družinsko napetost in ideološki razdor med zakoncema občuti tudi njuna hči Dorsa (Avin Manshadi), rahločutna in za starodavne pripovedke dojemljiva deklica. Nekoč ji sosedov mulec pripoveduje o džinih, skrivnostnih prikaznih iz arabskih legend (zlonamernih inačicah duhov iz čarobnih svetilk), ki lahko obsedejo otroka in svojcem prinesejo zlo, tako da se nesnovno prisesajo na kakšno igračo. In res: Dorsa nenadoma ne najde več svoje najljubše lutke, očetovega darila z ene od službenih poti. Iraj z druge strani države po telefonu prepričuje trmasto ženo, naj se zavoljo hčere zateče k njegovim sorodnikom v varnejši sosednji kraj, vendar svojeglava Shideh noče zapustiti doma ter edinega zatočišča pred fanatično versko norostjo zunanjega sveta (kjer telovadi ob posnetkih televizijske aerobike Jane Fonda na prepovedanem predvajalniku videokaset), tudi potem ko na Teheran že dežujejo izstrelki. Neke noči eden od njih predre streho in zgornje nadstropje, vendar je raketa neaktivirana. Sosedje in drugi prebivalci iranske prestolnice se množično izseljujejo, Shideh pa z malo Dorso še kar vztraja v kletnem zaklonišču; dokler ji ne postane jasno, da je neeksplodirana raketa s seboj očitno prinesla nekaj nedoumljivega in zlobnega — kar bo dokončno terjalo njeno že tako načeto razsodnost in morda celo hčerino življenje. Shideh se bo slednjič uprla in (še najbolj sebi) dokazala ljubezen do hčere ter materinski čut.

Film je zgolj strukturno in tematsko zasnovan kot psihološka grozljivka, a socialni subtekst kaže na vse kaj drugega; ob ogledu se mi je utrnila nedvoumna asociacija na odlični The Babadook (2014). Če je bil ta posrečeni psihotriler avstralske režiserke Jennifer Kent s svojim neotipljivim zlobcem v resnici prispodoba za manično depresijo njene protagonistke, potem je Anvarijeva metafora nič manj očitna: v žalni hidžab ovita, izmuzljivo eterična prikazen je seveda utelešenje neznosno opresivnega, nazadnjaškega, surovo šovinističnega ter do žensk neizprosnega islamskega režima v svoji najčistejši, odkrito primitivni obliki. Še več: ponižujoče podrejanje strogi politično-verski doktrini se skozi frustracije staršev v disfunkcionalnih družinah izraža v travmah otrok, ki strahove in negotovost sublimirajo z obuditvijo starodavnega praznoverja in preživetih folklornih načel — in začarani krog se tako ponavlja v nedogled (alegorični motiv utesnjujočega družbeno-političnega sistema z diskriminatornimi merili pod pretvezo tradicije, ki se uničevalno odraža v odnosu med materjo in hčerjo, je podoben konceptu v odlični srhljivki Honogurai mizu no soko kara oziroma Dark Water japonskega režiserja Hidea Nakate). Žalostna in kruta resničnost, ki se kakor v tolažbo v domišljiji otrok staplja z namišljenim svetom kolektivnih arhetipov (podobno kot v briljantnem Panovem labirintu Guillerma del Tora), grenka dekonstrukcija humano idealističnega svetovnega nazora v luči sodobnega fanatizma, manipulatorskega podaljška versko-gospodarskega koristoljubja za uspešno krotenje množic, ter tragična usoda žensk in otrok, ujetih v primež zgodovinskega kolesja različnih političnih interesov. Razen prepričljivega igralskega nastopa, suverene režije, montaže z odličnim smislom za časovno usklajenost (Christopher Barwell) in sijajno vzdušne kinematografije (Kit Fraser) film odlikujeta tudi izjemna, naravnost fantastična zvočna kulisa ter glasbeno ozadje Gavina Cullena in Willa McGillivraya; zlovešča tišina prazne stavbe in pridušeni, zamolkli zvoki bobnenja so srhljivejši od vsakršne pompozno orkestralne redundance, predirljivih krikov najstniške perjadi in neumestnih -BU!- poskokov v dolgočasnih ameriških jajcih.

In še tisto najočitnejše ter najbolj kontroverzno: poleg mučne psihosocialne prispodobe o državno-režimskem ter verskem ekstremizmu film prinaša še kako aktualno svarilo o dolgoročnih posledicah hinavske, neopazne islamizacije sveta (temu lahko sicer rečete tudi balkanizacija ali klero-fašistoizacija ali vzpon radikalnih gibanj ali globalno poneumljanje in civilizacijsko nazadovanje, če želite), ki nikomur ne bo prinesla nič dobrega.

Ni komentarjev:

Objavite komentar