28. nov. 2016

Victor Frankenstein (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Filmskih adaptacij gotsko-romantične zgodbe Mary Wollstonecraft Shelley o genialnem znanstveniku dr. Frankensteinu, ki se z umetno oživljenim stvorom bogokletno zoperstavlja zakonitostim narave, je tako veliko, da je težko našteti vse. Prvi 16-minutni črnobeli film Edisonovih studiev sega daleč nazaj v leto 1910, kontroverzni režiser James Whale pa je leta 1931 posnel prvi tovrstni celovečerec s slavnim Borisom Karloffom v vlogi Frankensteinove pošasti (pojavi se še v dveh poznejših filmih). V pošastnem, brezumnem liku, ki skupno sicer nastopi v približno 50 filmih, se je leta 1957 preizkusil tudi Christopher Lee, leta 1992 ga je upodobil Randy Quaid, leta 1994 v Branaghovi interpretaciji pa Robert De Niro. Vsekakor velja omeniti parodijo Young Frankenstein (1974), meni osebno najboljšo variacijo te zgodbe in verjetno enega najbolj posrečenih filmov Mela Brooksa tudi sicer. Pred nekaj leti smo videli še PG-13 ohranjevalnik zaslona za osebke z motnjo pozornosti I, Frankenstein (2014), vreden takojšnje pozabe in milostnega strela v koleno.



Paul McGuigan (The Acid House, Lucky Number Slevin), sicer režiser nekaterih delov televizijske serije Sherlock s Cumberbatchom in Freemanom, je obljubljal trendovsko dinamično ter na novo domišljeno interpretacijo slovite zgodbe. Bržčas je mislil na nekaj takega, kar je Guy Ritchie naredil s svojima živopisanima akcijskima pustolovščinama Sherlock Holmes (2009) ter A Game of Shadows (2011), in to mu do neke mere tudi uspe. Žal pa pogrne pri pripovednem, tematskem in kontekstualnem vidiku, ki ne postreže s prav nobeno sapo jemajočo izvirnostjo, temveč enake sestavine kot že stokrat nerodno premeša v neslano in proti koncu žal čedalje bolj neužitno mineštro. Že res, da je želel zgodbo prikazati iz zornega kota Frankensteinovega grbavega pomočnika Igorja, kar prinaša osvežujoč in zanimiv vidik (četudi na trenutke rahlo patetično obarvan); a se je veliko premalo pomujal pri vseh drugih elementih svoje šlampaste, šibko povezane zgodbe.

You know this story. The crack if lightning. A mad genius. An unholy creation. The world, of course, remembers the monster, not the man. But sometimes, when you look closely, there's more to a tale. Sometimes the monster is the man.



Daleč najprepričljivejša plat McGuiganovega umotvora sta James McAvoy (Victor) in Daniel Radcliffe (Igor) v osrednjih vlogah ter sijajna, občutena vzajemnost med njima; dasiravno velja omeniti vsaj še odličnega Andrewa Scotta v vlogi nepopustljivega, maničnega inšpektorja Scotland Yarda in vselej briljantnega Charlesa Dancea (ki pa se podobno kot v smešni bojevalščini Pride and Prejudice and Zombies na kratko prikaže bolj zaradi promocijskega vtisa). Glumaška interakcija in všečno kinetičen prolog za nekaj časa preglasita huronske scenaristične neumnosti (recimo Igorjevo priučeno zdravniško usposobljenost ali način, kako ga Frankenstein hipoma ozdravi dolgoletne telesne hibe), in še nekaj časa v drugem dejanju se zdi, da režiser spretno manevrira z napetostjo med liki (pojavi se tudi Igorjev ljubezenski interes, dočim Victor ne kaže pretiranega zanimanja za nasprotni spol), njihovimi tragičnimi osebnimi zgodbami in arhetipskim mitom o stvarjenju življenja. Vendar pripoved dokončno klecne v generično akcijskem razpletu (ki s ceneno pirotehniko in dolgočasnimi kaskaderskimi vložki ne vzbuja nikakršnega občutka nevarnosti), kjer v odmaknjenem gradu s pomočjo električne nevihte oživi iz mrtvih kosov mesa sestavljeni stvor Prometej — in se znamenita literarna parabola (izvirno podnaslovljena Sodobni Prometej) po metodi najmanjšega skupnega imenovalca izpridi v ridikulozno poenostavljen, šalabajzersko zasnovan, oportunistično kokičarski happy end za (skoraj) vsakogar. Škoda truda in časa. Predvsem za gledalca.

Ni komentarjev:

Objavite komentar