15. dec. 2016

All We Had (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Brezdomki Rita in Ruthie Carmichael sta mlada mati samohranilka (Katie Holmes) in njena najstniška hči (Stefania LaVie Owen), značilni pripadnici neprivilegirane bele sodrge, ki v zdelanem avtomobilu čez državo bežita pred slabimi odločitvami in večno bedo. Na sedežih starega karavana spita objeti, rutinsko kradeta po trgovinah in sanjarita o boljši prihodnosti, morda v Bostonu, mestu slovite univerze Harvard. Po spletu naključij in nenehnih mehaničnih težav pristaneta v ceneni obcestni obedovalnici dobrosrčnega lastnika Martyja (Richard Kind), ki jima iz usmiljenja ponudi službo (potem ko sta skušali pobegniti, ne da bi plačali račun). Sprijateljita se z njegovo transspolno nečakinjo /nečakom Pam (Eve Lindley) in sčasoma se jima začne nasmihati sreča: materin novi fant je nepremičninski posrednik, ki jima uredi domovanje (s strani banke zarubljeno hišo), Ruthie v šoli dobi nove prijatelje in celo zloglasna ravnateljica je nenavadno naklonjena brihtni, omikani najstnici. A preteklost, zakoreninjene navade in prirojeni značaj prej ali slej dohitijo človeka. Rita je mojstrica nepremišljenih odločitev in redne menjave partnerjev (enega slabšega od drugega); drugačna razmerja odnosov v novem okolju, skupaj z na vsakem koraku otipljivo gospodarsko krizo, pa slednjič načnejo že tako zapleten odnos med izčrpano materjo in njeno odraščajočo hčerjo.

Težko bi rekli, da se je Katie Holmes uveljavila kot izjemna karakterna igralka, dasiravno so za njo nekatere solidne in sila gledljive vloge (Phone Booth, Pieces of April, Batman Begins); a bržčas smo jo vendarle bolj poznali v vlogi tretje žene Tomčija Kurčija (njuna hči Suri je letos praznovala deseti rojstni dan) kot po kakšnem zares prelomnem filmskem nastopu. Kot marsikateri njen hollywoodski kolega se zdaj preizkuša še v režiji in produkciji: njen tozadevni celovečerni prvenec je v najboljšem primeru spodobna, gledljiva adaptacija istoimenskega romana All We Had ameriške avtorice Annie Weatherwax iz leta 2014 (po scenariju Josha Boona), a žal ne prinaša kakšne presežne ali trajne cineastične izkušnje. Pozna se predvsem neizkušenost — da ne rečem nenadarjenost — Katie v čevljih režiserke (in producentke, kar pomeni, da so bile vse vajeti v njenih rokah), četudi smo ob njenem prvem takem poskusu namenoma nekoliko prizanesljivi.

Najbolj bode v oči tematska razdrobljenost in sporočilna brezciljnost razmeroma stereotipne pripovedi, ki deluje kot v celovečerec siloma strnjen niz epizod kakšne klišejske ameriške serije tipa Dawson's Creek (kjer je Katie resneje začela glumaško kariero, mimogrede). Ne more se odločiti, ali gre za dramo o generacijskih in socialnih preizkušnjah, za parabolo o družbenih in psiholoških učinkih ekonomske recesije ter izkoriščanju nepremičninarjev, moralko o starševski odgovornosti in kronično zapitih materah, zgodbo o težavah vraščanja prišlekov v novo šolsko in družbeno okolje, svarilo o strpnosti do spolne identitete drugačnih, prikaz prikritega nasilništva do žensk in šibkejših — ali kaj desetega. Med temi poudarki z oportunistično prikladnostjo vijuga s klišejskim prvoosebnim nagovorom mlade hčere, ki se nobeni izmed pripovednih linij ne posveča do te mere, da bi bila zares verodostojna. Namesto v globini se naivna zgodba v neenakomernih časovnih preskokih po nepotrebnem izgublja v površni širini; podobno velja tudi za like, ki so všečni in poistovetljivi, a se jim (vsaj stranskim) ne približa toliko, da bi jih bilo mogoče pristno začutiti v vseh človeških razsežnostih. Scenarij je mlačen in plitev, zato celo nekatere dobre igralske predstave (Katie kot režiserka pretirano postavlja v ospredje svoj lik) ne morejo kompenzirati nizkega dramaturškega loka skorajda brez vzponov ali presenečenj — vse do nerazvitega in nedodelanega konca.

Ni komentarjev:

Objavite komentar