22. dec. 2016

American Honey (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Igranje na karto neodvisnega art-filma je včasih lahko prozorno in ceneno pozerstvo: tresoča kamera iz roke, angažiranje naturščikov in igralskih čudakov, nazorni cineastični naturalizem Dogme 95, prepoznavna politično-generacijska tema ter aktualen psihosocialni kontekst, s katerim se je mogoče poistovetiti. Je to dovolj za zares dobro pripoved ali pa sta nekonvencionalnost in kontroverznost tukaj zgolj zaradi provokacije? Roko na srce: pri britanski filmski avtorici in režiserki Andrei Arnold (Fish Tank) tega ne vem čisto zagotovo. A kljub temu ji gre priznati svežino, izvirnost in pogum ter privlačne, čustveno intenzivne zgodbe. To pa ni od muh.

Odlična glumaška novinka Sasha Lane upodobi mlado dekle z družbenega dna na cesti živeče ameriške bele sodrge, ki jo medse povabi mag crew, odpadniška skupina potujočih prodajalcev revijalnih naročnin (v ZDA precej razširjena oblika sezonskega postranskega zaslužka med neprivilegiranimi — nekaj takega kot pri nas raznašalci časnika brezdomcev Kralji ulice, če bi bili bolj organizirani, metodični in prodajno agresivni). Mladostna energija in novo pridobljena svoboda sta varljivi ter kratkotrajni; vodja skupine Krystal (Riley Keough) neizprosno zahteva reden zaslužek, sicer sledi kazen ali izobčenje. Za nameček tudi Jake (Shia LaBeouf), njen mentor in prodajni alfa samec med podivjano madmaxovsko hordo, ni ravno očarljivo duhovit in nebrzdan postavnež, kakršen se sprva kaže. Trmasta in neukrotljiva Star bo morala tudi v novih relacijah najti lastno identiteto in glas, sicer ji grozi, da bo v navidez romantičnem ciganskem življenju enako ujeta med nasilništvo in izkoriščevalske težnje ljudi kot v svoji nedavni bedni preteklosti.

Krystalini prodajalci so izgubljeni otroci, mladoletni ubežniki, odpadniki, neprilagojenci, otroci zadrogirancev, obsojeni na ponavljanje zgodb svojih staršev, brez resničnega upanja, da kdaj dosanjajo tako izmuzljivi ameriški sen. "Kaj so tvoje sanje?" vpraša na neki točki Star tovornjakar, ki mu skuša prodati revijo o jahtah, ki si jih nikdar ne bosta mogla privoščiti ne on ne ona. "Tega me še nihče ni vprašal," odvrne dekle, preden mu pove, da prikolica. Malo večja prikolica. Arnoldova v Ameriški ljubici, filmu ceste, ki je videti, kot če bi se Mularija iz kultnega filma Larryja Clarka podala na pot, podaja unikaten pogled na izgubljeno generacijo, na drugo plat Amerike in na zevajoč prepad med dvema Amerikama. Arnoldova dekonstruira stereotip "white trasha" (belega izmečka), igra na ta stereotip, ob tem pa podaja močan socialni komentar in kritiko Amerike. —Kaja Sajovic, RTV SLO MMC

Umazano lepljiva atmosferičnost, podprta z glasbo, improvizirano avtentična interakcija likov in pristno doživeta igralska predstava (zlasti Laneove in Keoughove ter napetost med njima) so vsekakor največji aduti filma Arnoldove; dasiravno v tem, da nekdo bolj ali manj igra samega sebe, ni vselej nujno videti kakšnega posebnega presežka. Ob pomanjkanju ustreznega dramaturško vpetega sporočila (mularija vandra naokrog in to je bolj ali manj to) in opazni redundanci socialnih stereotipov (ki smo jih videli tudi že kdaj prej in bolj prepričljivo) se celovečerec kaže kot trendovski poskus obuditve nekega art-road-movie žanra v kontrast hollywoodski formulaičnosti in možem v pajkicah s tekočega traku potrošniške tovarne sanj — s čimer ni sicer nič narobe. A prav to me pripelje do (vsaj zame) največjega minusa v filmu, ki težko upraviči svojo impresivno minutažo več kot poltretje ure (za kaj takega bi moral imeti boljši razlog) in se z repetitivnostjo kmalu sprevrže v preizkus gledalčeve potrpežljivosti (morda pa prav to ponazarja vnovično ukleščenost in nemoč protagonistke). Ime mu je Shia 'Just Do It' LaBeouf (I, Robot, Constantine, Disturbia, Indiana Jones and the Kingdom of the Crystal Skull, Lawless, Nymphomaniac, Fury), meni osebno verjetno med najmanj všečnimi glumači mlajše ameriške generacije. Njegova prisiljena kvazi-uporniška drža nekakšnega sodobnega jamesa deana (za revne) me namreč vsakokrat nehote vrže iz vživetega filmskega konteksta — če odmislimo dejstvo, da njegov lik logično in tematsko niti ne sodi v tovrstno zgodbo. Saj razumem, da skuša antipatični mulec kot-da opozarjati na zlaganost in oportunističnost celotne paradigme industrije sedme umetnosti (kot da tega že ne vemo), ampak to počne na docela neumesten, trapast in naravnost moteč način (beri: I am not famous anymore). Prvič, kdo je sploh ta Shia 'Fuckface' LaBarf, da si umišlja to svojo vzporedno 'enfant terrible' vlogo notoričnega filmskega problematika in žvižgača — hočem reči, kaj pred kamero ali za njo je zares dosegel, da bi to upravičil? Ne prvi ne zadnji ni, ki mu je slava (po idiotskih Transformerjih in še čem) stopila v glavo do te mere, da očitno pomanjkanje igralskega talenta (in dejstvo, da bo večno obsojen na klišejske vloge) zdaj kompenzira s smešnimi avtorskimi plagiati, ekscesi v zasebnem življenju ter osebno izpovednimi "umetniškimi" inštalacijami, s katerimi infantilno opozarja nase. (Podobni težaki so tudi Winona Ryder, Charlie Sheen, Jennifer Lawrence, Andrew McCarthy, Michael Cera in še marsikdo. Nič novega.) Drugič, nabildani goli bicepsi, trapasto pobrita pričeska s kito in vidne tetovaže (celo sam jih imam precej več, pa se nimam za upornika ali posebneža) pač niso dovolj za to, da bo tvoj statement kot-da-med-vrsticami preglasil filmsko vlogo, za katero so te najeli in kar je edini razlog, da te sploh gledamo na platnu. Če ne znaš prepričati s tem, potem se raje ukvarjaj s čim drugim.

Ni komentarjev:

Objavite komentar