1. dec. 2016

Ben-Hur (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

"Katastrofa. Eno od največjih razočaranj leta. Največji flop poletja (kot blockbuster, ki to ni). Rimejk, ki ga sploh ne bi smelo biti. Ridikulozen in ponesrečen poskus ponarejanja klasičnih kinematografskih epov. Blagajniška nesreča." To je le nekaj izmed obstoječih vtisov kritikov in občinstva glede zadnjega umotvora kazahstanskega režiserja Timurja Nurakitoviča Bekmambetova (Nochnoy dozor, Dnevnoy dozor, Abraham Lincoln: Vampire Hunter), s katerim naj bi obudil ter na novo interpretiral eno najbolj legendarnih hollywoodskih zgodb po romanu ameriškega avtorja Lewisa Wallacea. Govorimo seveda o epskem spektaklu Ben Hur (1959) režiserja Williama Wylerja, še vedno nepremaganem nosilcu rekordnih enajstih oskarjev ter enem izmed treh filmov, po katerih večina ljudi na svetu pozna Charltona Hestona (druga dva sta še DeMillov Deset božjih zapovedi ter Schaffnerjev Planet opic). Pisec John Ridley (12 Years a Slave) je vzel obstoječi scenarij nekega Keitha R. Clarka, zasnovan po Wallaceovi knjigi (pravzaprav nimam pojma, kako so prišli do tega Clarka in kdo to sploh je), ter ga skušal z nekaterimi poenostavljenimi prijemi in pripovednimi bližnjicami prirediti v nekaj malce drugačnega, trendovsko prebavljivega.

Brez skrbi, tu imate vse, kar ste imeli v originalu: zgodbo o dveh prijateljih, judovskem princu Ben-Huru (Jack Huston) in rimskem častniku Messali (Toby Kebbell), ki ju ločita politika in rimska vojna proti terorju, tako da Ben-Hur pristane kot suženj na galeji, zgodbo o Jezusu Kristusu (Rodrigo Santoro), ki dobi nekaj priložnosti za citiranje najbolj znucanih fraz iz Nove zaveze, in finalno kolizejsko dirko konjskih vpreg, toda vse skupaj izgleda le kot hitro, birokratsko, telenovelistično naštevanje "največjih hitov" iz originala, ki je bil skoraj dvakrat daljši od rimejka, tako da si lahko živo predstavljate, da se ves čas zelo mudi. —Marcel Štefančič, Mladina

Zgoraj omenjeni vtisi o tem filmu so veliko preveč prizanesljivi.

Že dejstvo, da sta po produkcijski zmešnjavi in večkratni zamenjavi igralske zasedbe pri projektu ostala le še dva glumača, za katera je sploh kdo že kdaj slišal, pove marsikaj. Prvi je Rodrigo Santoro (300, Focus) v vlogi Jezusa za revne (ironija je namenska), verjetno najhitrejše pozabe vrednega filmskega lika krščanskega preroka vseh časov, ki večinoma zmedeno bolšči v kamero; drugi pa je Morgan Freeman v vlogi Morgana Freemana z dreadlocki, ki skuša tematsko posnemati Proxima oziroma pokojnega Oliverja Reeda v Gladiatorju (2000), pa mu kajpak ne seže niti do gležnjev. Ostalih ne poznam in si jih tudi po tokratnem nastopu ne bom zapomnil. Jack Huston kot Juda Ben-Hur in Toby Kebbell kot Messala Severus se trudita prikazati težaven odnos med bratoma (slednji je posvojen), razdvojenima s politično častihlepnostjo, človekoljubnimi načeli in novonastajajočo ideologijo sredi tragičnih zgodovinskih časov — vendar bi čustveni naboj in poistovetljivost, ki ju igralca vzpostavita, lahko uspešno uspavala hiperaktivnega dirkalnega konja na spidu. Ko smo že pri konjih: najslovitejši prizor zgodbe o judovskem princu (pri čigar mitu se je napajala pripoved o padcu in uporu generala Maximusa Decimusa Meridiusa in še katerega drugega filmskega lika odtlej), torej kinetična dirka vpreg v krožnem peščenem koloseju, postavi čisto nova merila na področju neumestne rabe CGI učinkov, obupno nekompetentne montaže ter smešnih zakonov fizike na ravni avtomobilske franšize Hitri in debilni, namenjene tretješolcem s posebnimi učnimi težavami. Ko smo že pri montaži: z ogledom sem sprva hotel nehati že po kakšnih dvajsetih minutah, saj česa tako tresočega, moteče preskakujočega in nepovezanega že dolgo nisem zrl (pri montaži so navedena kar tri imena, mogoče odtod pripovedna razdrobljenost, kdo bi vedel), a se je k sreči potem stvar nekoliko unesla. Težko pa bi rekli, da je režiser Bekmambetov pri končnem izdelku pustil kakršenkoli prepoznaven, ustvarjalno suveren ali slogovno partikularen pečat; prej gre za metodo najmanjšega zla ob pritisku kravatarjev ter grozljivo generičnega PG-13 konfekcijskega izdelka, ki se mu močno pozna oportunistično krojenje materiala do skrajne natezne mere. (Film je dolg dobri dve uri oziroma skoraj polovico krajši od kolosalnega izvirnika, a se še vedno zdi neenakomerno razvlečen, zato pa nekaterih pomembnih elementov okleščen in celokupno zanikrn kompromis.)

Že tako plehka zgodba za nameček postreže z najbolj absurdnim, osladno sirastim, gledalca podcenjujočim in nesmiselno srečnim koncem, kar jih pomnim v katerem zgodovinskem spektaklu. Ušivi epilog še za nazaj ponečedi tiste redke pozitivne lastnosti tega filma (zlasti nekateri prizori in obče tehnikalije) ter ga pošilja ob bok skrpucalom tipa Gods of Egypt (2016), Pompeii (2014) ali The Legend of Hercules (2014). Nasvet: raje si še sedemnajstič oglejte sijajno monty-pythonovsko satiro Brianovo življenje (1979), eno najboljših komedij, kar so jih kdaj posneli.

2 komentarja:

  1. Če pustimo ponesrečen scenarij, slabo igralsko zasedbo in splošno dramaturško omejenost ter nepoznavanje najbolj ključnih pozitivnih lastnosti originala... in že tu je potreben strašanski mentalni preskok... ampak, če zavzamemo predizpozicijo, da je Bekmambetov osnovni cilj bil ustvariti pompozen, akcijski in spektakularno epski film, je še tako neizkušenemu gledalcu po nekaj minutah jasno, da propade še na tem singularnem aspektu. Že sam "scope" filma, gledano iz prespektive fotografije, se zdi izredno omejen in "majhen" za visokobudžetno hollywoodsko produkcijo in poleg neprimernega izpranega digitalnega izgleda izpade neprofesionalno predvsem zaradi amaterske hand held kamere in obupnih establishing shotov. In resno, kdo pri zdravi pameti in kančku racionalnega razmišljanja, se je spomnil uporabe GoPro kamer, da s svojimi ultra širokokotnimi lečami dajo sliki ukrivljen izgled? Tehnična debilnost na vrhuncu. Dodajmo še izredno nepovezano in stilistično nedodelano montažo in napisan imamo ultimativen recept za vizualno katastrofo.

    In ker je bilo vsaki mentalno zdravi duši jasno, da je predelava enega največjih artističnih triumfov svetovnega kina, monumentalno debilna zadeva, sem vsaj upal, da me bo kot izrednega navdušenca nad filmsko glasbo uspel prepičati vsaj eden mojih najljubših filmskih skladateljev vseh časov, Marco Beltrami. In kljub dejstvu, da ti v samem začetku servira čudovito simplistično, emocialno temo, že v naslednjem momentu zapade v nekaj najbolj repetitivnega pisanja, od standardnih tolkalnih delov do nizkih "zimmerskih" francoskih rogov, hkrati pa izusti vso religiozno epskost, ki jo je imela sijajna stvaritev Miklosa Rozse.

    P.S. Ko se Beltrami, sicer med privrženci filmske glasbe eden najbolj spoštovanih modernih skladateljev, ki ima poleg izrednega muzikološkega talenta "perfekten" nos za obupne projekte (Fantastic Four, Hitman 47, Gods of Egypt) odloči, da ne bo investiral v tvoj projekt po vseh debilnostih, ki jih je na izvrsten način opremil v dvajsetih letih, potem veš, da si zasral an celi črti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Par kolegov si je ta film ogledalo v kinu in so me že skoraj prepričali, da "mogoče pa le ni tako slab kot pravijo"... lo and behold, film je totalni šitburger, čeprav vseeno za kake pol pike boljši od kolosalne polomije, ki sliši na ime Gods of Egypt, imo :)

    OdgovoriIzbriši