30. dec. 2016

Busanhaeng /Train to Busan (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Vesel sem, da lahko v zadnjem letošnjem zapisu priporočim film, ki me je prijetno presenetil, in to kljub temu, da gre za neskončno iztrošen in že tisočkrat reproduciran žanr: izbruh epidemije zombijev. Kajpak ne preseneča, da umotvor ni ameriški oziroma zahodnjaški, temveč delo Sang-ho Yeona, južnokorejskega scenarista in režiserja animiranih celovečercev The King of Pigs (2011), The Fake (2013) ter Seoul Station (2016). Slednji je pravzaprav (poznejši) animirani prequel tukaj priobčenega, ki je sploh prvi igrani film Sang-ho Yeona; tozadevno gre za toliko večji dosežek. Njegova akcijska drama Vlak za Busan v domovini in drugod žanje finančne uspehe in dosega rekordno število ogledov.



Dve vrsti zombijad sta: prve in tematsko pomenljive so tiste, ki prinašajo piker socialni komentar ter cinično prispodobo za človekovo čredno vedenje, kanibalsko (samo)uničevalnost, prevlado živalskih nagonov, brezumno sebičnost in potrošniško mrzlico, recimo izvirni Night of the Living Dead (1968) in njegovo nadaljevanje Dawn of the Dead (1978) legendarnega Georgea A. Romera ali pa surovo temačna družbena satira 28 Days Later (2002) Dannyja Boylea. Tiste druge prinašajo nazorno plastični CGI bulšit za manj brihtne sedemletnike s pozornostjo zlate ribice in posebnimi potrebami, recimo trapasto akcijsko nadaljevanje 28 Weeks Later (2007) Juana Carlosa Fresnadilla (prihodnje leto nas menda čaka že naslednji del) ali neumni PG-13 popkorn World War Z (2013) z Bradom Pittom in večina vseh drugih predstavnikov žanra pred tem — da o neskončnih rimejkih, vnovičnih zagonih, predelavah klasik in igričarskih franšizah tipa Resident Evil ne govorimo. (Svetla izjema so duhovite parodije kot Shaun of the Dead, komične samoreference kot Zombieland, obešenjaške kulturno-politične groteske kot Død snø ali garažni indie posebneži tipa The Battery.) Južnokorejski umotvor k sreči sodi k prvim, sporočilno bogatim in vsebinsko večplastnim pripovedim — ki seveda ne govorijo o krvoločnih nemrtvih stvorih, temveč o pomenu socialnih vezi in človeških načel med živimi.

Nedavno ločeni, deloholični poslovnež (Yoo Gong) nejevoljno spremlja odtujeno mlado hčer (Soo-an Kim), ki želi na svoj rojstni dan obiskati v sosednjem kraju živečo mater. Najhitrejši način tamkajšnjega javnega prevoza je ekspresni vlak KTX (Korea Train eXpress), ki zapusti postajo v Seoulu kmalu potem, ko se začnejo v mestu dogajati čudaški, nasilni izgredi. Potniki zgroženi spremljajo poročila na televizijskih zaslonih (dokler jih državni mediji sploh še oddajajo), ki prikazujejo kaos in krvave množične napade na ulicah vseh večjih mest. Ne zavedajo se, da je na vlaku z njimi najmanj ena okužena oseba in da se bo peklensko hitra epidemija nedoumljivega človeškega besnila kot požar razširila tudi mednje. Osnovne človeške vrline in omika se sprevržeta v surov boj za preživetje, ki ne bo izbiral žrtev: od tovarniških delavcev in živčnih nosečnic do samovšečnih kravatarjev in mladine na šolskem izletu.



Nekateri kritiki opisujejo film kot "Snowpiercer z zombiji", vendar se razen južnokorejske produkcije, očitnega družbenokritičnega subteksta in dejstva, da se oba dogajata na vlaku (kjer se mora skupina ljudi prebiti skozi sovražno nastrojene horde proti lokomotivi), podobnosti med njima počasi končajo — če odštejemo še simbolizem drveče železniške kompozicije kot metafore življenjske poti, odkrivanja sveta in samega sebe ali vznemirljivega potovanja v neznano. Vlak za Busan (za Seoulom drugo največje južnokorejsko mesto) ne zbuja občutkov stilizirane stripovske vzporedne resničnosti, temveč znotraj lastnega konteksta deluje presenetljivo stvarno in prizemljeno; interakcija in karakterizacija likov sta sočutni in ganljivi ter dovolj časa posvetita ekspoziciji, da dobimo občutek pravih, poistovetljivih figur (in vsaj tisti osrednji liki potem doživijo poln razvoj). Sporočilno in simbolno zgodba predstavlja aktualno problematiko tragičnega pomanjkanja človeške solidarnosti, prevlade skrajnega individualizma, nestrpnosti in civilizacijske izolacije, črednega obnašanja oziroma pozabljenega pomena altruizma; govori o težnjah slehernika, ujetega v vsakdanji stres zahodnjaške paradigme, ki je v resnici osamljen sredi socialno razslojene množice, ni mu mar za sočloveka in nima več časa za pristne stike z najbližjimi. Strah ga je drugačnosti in sovraži vse, kar je različno od njega; razen poudarjenega čuta za samoohranitev — še svoje nebogljene potomce uči, da morajo skrbeti predvsem zase — je zavrgel tudi tradicijo lastne skupnosti in njene etične vrednote. Prav s tem se obsoja na moralni razkroj in civilizacijski propad, ki bo mimo vsakršnih načel pravičnosti ali sorazmernosti raztrgal že tako šibke človeške vezi ter vzpostavil novo družbeno paradigmo. Edino upanje za prihodnost leži v mladih, nedolžnih in še nepokvarjenih rodovih — če bodo kdaj sploh dočakali priložnost.

5 komentarjev:

  1. Tegale sem si pa včeraj ogledal in se mi je res dopadel. Ampak a se je morda tudi tebi zdelo, da bi film veliko bolje deloval, če bi se končal po uri in pol oz. preden še drugič sestopijo iz vlaka? Tisto mi je bilo kar malce nepotrebno in bi tokrat raje videl hollywoodski happy ending.

    OdgovoriIzbriši
  2. Res je, tudi jaz sem imel podobne prebliske o mnogih koncih o nepotrebnem razvlečenju in podaljševanju (od tod tudi ocena, ki bi bila sicer višja), pa tudi nekatere druge nedoslednosti in napake bi se dalo našteti, morda tudi par klišejev -- ampak kot celota pa vseeno sveže in edinstveno. Da o visoki produkcijski vrednosti in tehnikalijah ne govorimo. In s tem ne mislim na CGI, ki ga skorajda ni.

    OdgovoriIzbriši
  3. V primerjavi s tem filmom nesramno spregledan: http://www.imdb.com/title/tt3775202. Le priporočam. ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Meni se film sploh ni vlekel, zadnje scene z dekličino pesmico pa bi težko bile bolj cinematične in udarne. Sploh pa mi je bilo všeč, kako film za trenutek opusti vso subtilnost za sceno s srečanjem sester. Moj drugi najljubši zombie film 2016, za Dekletom z vsemi darovi.

    OdgovoriIzbriši
  5. Ne morem verjeti kakšen konec, res nisem pričakoval, da bi tale usran, pederski, hinavski usranec prišel skoraj do konca. Vsaj za dve osebi sem pričakoval, da bosta preživeli, krut konec. :(

    OdgovoriIzbriši