9. dec. 2016

Čista jeb žurka

Ljubljana, Kino Šiška, 8. decembra 2016. Check.

Prvič sem slišal zanje še globoko v devetdesetih, ko so udarili z legendarno Črtico (album Črtica), Mojo teto Estero (album Čudo tehnike) in malce pozneje s Toplicami (album Album leta). Potem so mi malce ušli izpred vidnega in slušnega polja, v študentskih časih smo Primorci kajpak zavedno poslušali Zmelkoow ter Avtomobile, ki so se jim kmalu pridružili ljubljanski Big Foot Mama ter Siddharta. Sila zanimiva zasedba iz Rogatca mi je v zavesti ostala kot luciden zajebantski bend, ki zna narediti dobro žurko.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Novice: ta bend, ki je že lani praznoval dvajseto obletnico delovanja, zna danes narediti še boljšo, vrhunsko žurko. Pravzaprav so z neverjetno domišljenimi besedili, odličnimi aranžmaji, tematsko in konceptualno pestrostjo, predvsem pa s čistokrvno rokenrolovsko energijo, prerastli v eno najbolj inteligentnih slovenskih zasedb. (Kolega Don Marko M je o njih pisal že zdavnaj.) Mah, kaj bi se sprenevedal, navsezadnje je to moj blog in lahko iskreno napišem, kar se mi zahoče: po mojem je Mi2, celokupno gledano, najboljši slovenski rokovski bend. Fantastične skladbe kot Zbudi me za 1. maj, Vstati in obstati, Hči vaškega učitelja, Stara duša, Strel v koleno, Moje muze in Beli grad so iz prvotne lokalne scene sestopile v zgodovino in žlahtni kolektivni spomin slovenske glasbe.

Ne razumem današnje mladine, ki posluša Jana Plestenjaka, Maraayo, Modrijane ali predirljivo zavijajoče ex-jugo opankarje. V kolikor gre za resnične glasbene preference in ne zgolj za nekakšen generacijski trend, mi je za te mulce odkrito žal; mislim, da se bodo s takimi stimulansi razvili v zabite in nategunske govedarje, kakršni zadnja desetletja vladajo Slovenistanu. A še bolj kot ta ugotovitev me radosti dejstvo, da očitno še zdaleč niso vsi taki — oziroma se morda v velikem slogu vračajo časi pravega rokenrola. Ljudje so očitno (tako upam) pogruntali, kaj je dobra glasba.



Sinoči v ljubljanskem Kinu Šiška na zdaj že tradicionalnem decembrskem koncertu je bilo nič manj kot epsko. Kontakt z občinstvom, ki ga pričarata predvsem vokalist Tonč (Tone Kregar) in kitarist Dimek (Jernej Dirnbek), jim verjetno lahko zavidajo tudi veliko "večji" bendi. Pretežno študentska populacija, veseljaška, vendar kulturna in omikano uvidevna. Praktično cela dvorana je na pamet znala vsa besedila vseh komadov od začetka do konca (tudi kompleksne in briljantne Visoke pesmi). Koliko glasbenih skupin na svetu se lahko pohvali s tako predanostjo oboževalcev? Ali pa, če smo že pri tem, z doktorsko izobrazbo ter ugledno kulturniško funkcijo svojega frontmana? (Na misel mi pridejo doktor astrofizike Brian May, sicer kitarist pri skupini Queen; doktor zoologije Greg Graffin, avtor in frontman legendarne punkovske zasedbe Bad Religion; ter doktor srednjeveških študij Sterling Morrison, soustanovitelj in avtor pri Velvet Underground.)

Da so fantje Štajerci, je samo še dodatna plus točka.

5 komentarjev:

  1. V Šiški me sicer ni bilo, nazadnje sem jih videl julija v Laškem, ampak takrat sem bil navdušen sto na uro. Po eni strani so njihova besedila poglobljena in na momente filozofska, po drugi pa kot bend ostajajo zelo življenski in da ne rečem ljudski -- bolj, kot omenjeni Siddharta in BFM. Mislim ... Res znajo, no. Mi je kar žal, da sem jih tokrat zamudil, hehe. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. V zadnjem obdobju sem jih videl trikrat, v Šiški žal pač ne, ker sem se šparal za naslednji dan (BGM + SIddharta), kjer je bilo prav tako nepozabno. Se vsekakor strinjam, da naredijo vrhunski žur, prepevanje občinstva od prve do zadnje pesmi pa je postalo že kar legendarno.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ha ha, zanimivo, jaz sem bil na obeh koncertih: torej v četrtek na Mi2 v Šiški in v petek na BFM+Sid v Stožicah (tokrat skupaj z 10-letnim sinom)- Lahko rečem takole (subjektivno, seveda): Mi2 so trenutno najboljši slovenski bend in na njihovem koncertu sem zares užival v glasbi, osebnem stiku z izvajalci in pozitivnem ter intimnem vzdušju. Petek v Stožicah pa megalomanski spektakel, utrujajoče predskupine (zlasti tista druga je težila v BM), zvok totalno v kur*** (kakor je tam že tradicija pri domačih izvajalcih, medtem ko pri tujih poštimajo, kot se spodobi) in vse skupaj precej pozno zamaknjeno, da sem bil skoraj naveličan, še preden so nastopile glavne zvezde. Medijski sponzorski dogodek za mladino, skratka, ki ga je zaradi množičnosti pač zanimivo videti --in nič drugega. Naslednjič grem definitivno posebej na BFM in posebej na Siddharto, po možnosti v manjšo halo z boljšo akustiko.

    OdgovoriIzbriši
  4. Se strinjam z zvokom, ki je bil že lani, ko je nažigala BFM za 25 v kurcu. Mi smo prišli direktno na Siddharto in BFM, tako da so nam bile predskupine prihranjene. Itak smo prišli samo zaradi njih. Družba je bila vrhunska, dogajanje seveda podkrepljeno s kapljico alkohola, komadi zakon, žurka popolna ...

    OdgovoriIzbriši
  5. We were 18 again, medtem ko tega pri MI2 ne moreš doživet. Oni udarijo na malo mlajšo nostalgijo :D

    OdgovoriIzbriši