20. dec. 2016

Indignation (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Danes 83-letni Philip Roth je eden od najbolj priznanih sodobnih ameriških pisateljev. Leta 1997 je za svoj roman American Pastoral prejel Pulitzerjevo nagrado (zgodba je prav pred kratkim doživela filmsko adaptacijo v režiji Ewana McGregorja), njegove knjižne pripovedi pa so na velikih platnih zaživele še v celovečercih Goodbye, Columbus (1969), Portnoy's Complaint (1972), The Ghost Writer (1984), The Human Stain (2003), Elegy (2008), The Humbling (2014) in nekaterih drugih. Značilno avtobiografsko Roth raziskuje judovsko identiteto znotraj ameriške družbene paradigme, pogosto zaznamovano z vzorci družine, medosebnih relacij in seksualne svobode. Podobno je tudi v istoimenskem romanu Ogorčenje iz leta 2008 (založba Modrijan, 2010,* prev. Miriam Drev), kjer pripoved spremlja ambicioznega študenta iz tradicionalne židovske družine v petdesetih letih, času korejske vojne in ameriške strogo konformistične, politično korektne doktrine (obdobju začetkov preganjavičnosti hladne vojne in čarovniške gonje na komuniste senatorja Josepha McCarthyja). Mladi Marcus Messner, ki se skuša izviti iz zadušljivega objema zaščitniškega očeta in njegove košerske mesnice, se s pomočjo štipendije lokalne judovske skupnosti vpiše na katoliški kolidž Winesburg v Ohiu. Razumski, retorično podkovani odličnjak ter trmasto izpričani ateist se sklene osredotočiti na študij prava, ne da bi namenjal pozornost banalnim rečem, kot so elitne univerzitetne bratovščine, pretiranemu verskemu liberalizmu in socialistični filozofiji Bertranda Russlla nenaklonjeni dekan, veseljaški sostanovalci ali pa recimo zmenki z dekleti. A pri slednjem se zatakne: Marcusa nedoumljivo pritegne čedna sošolka Olivia Hutton, skrivnostna svetlolaska svobodomiselnih načel iz premožne družine. Ta socialni in kulturni kontrast med njima ga zapeljeta in zmedeta; njena težavna preteklost ter prostodušna nagnjenost k odkritemu spolnemu eksperimentiranju pa samo še podžigata njegovo poželenje. Vendar nazadnjaško akademsko okolje in vsa širša družba, z njegovimi starši na čelu, nikakor ne odobravajo tovrstnih zvez; zlasti ne, če gre za tako obetavnega mladega človeka, prihodnjega voditelja in moralni steber družbe.

Razlogi za Marcusovo pretirano samodisciplino so tako jasni, še preden pride na kolidž, kjer se skoraj obsesivno posveti študiju, izogiba se druženju z novimi sošolci, v slabo voljo ga spravljajo obvezni obiski tedenskih pridig (tisti, ki ne prisostvujejo pridigam, ne morejo diplomirati). Denar si služi z delom – kje drugje kot – v knjižnici, kjer njegovo pozornost pritegne sošolka Olivia Hutton (Sarah Gadon). Zaradi nje za trenutek pozabi na svoje načrte in jo povabi na zmenek, en večer pa je seveda več kot dovolj, da hormoni in najstniška zaljubljenost opravijo svoje. Čeprav njegov sostanovalec Olivio opiše kot "lajdro", mati pa ga prosi, naj prekine z njo, ker "to ni pravo dekle zate", se ji Marcus ne more odreči, njegova, prej tako zavidljiva samodisciplina pa se začne krhati, kar ga v končni fazi pripelje do dekanove pisarne. Srečanje z dekanom (igra ga odlični Tracy Letts) se izkaže kot prelomna točka za Marcusa, saj mu v dialoškem spopadu, v katerem se dekan izkaže kot poosebljenje vsega, kar je bilo narobe z Ameriko v 50. letih preteklega stoletja, ko so se morali "pravi Američani" boriti "s hudičem od zunaj in od znotraj", popustijo vse zavore. Od tu do Marcusove izključitve ni več daleč, očetovi strahovi, ki so se zdeli na začetku filma neupravičeni, pa se na koncu uresničijo. —Špela Standeker, Dnevnik

Da so dramatizacije Rothovih del zapletene in zahtevne, dokazuje večina filmov, posnetih po njegovih romanih. Slikoviti knjižni manierizmi in pretanjeni značajski prikazi se ponavadi izgubijo s prevodom v scenaristično formulo, ki še tako odličnim igralcem — npr. Anthonyju Hopkinsu in Nicole Kidman v Človeškem madežu — ne omogoča dovolj izraznega prostora, da bi zadihali s polnimi pljuči. Kar v romanih žlahtno izpričuje zgodovinski duh časa, razvodeni med običajnimi žanrskimi elementi ter stereotipi o odraščanju in zorenju; otipljivo orisane literarne figure in arhetipi pa pogosto ne doživijo utelesitve v prepričljivem psihološkem prerezu filmskih likov — če je že družbeno-politična klima zgolj mimogrede nakazana. Mlečnozobi in okroglolični Logan 'Percy Jackson' Lerman (The Number 23, The Perks of Being a Wallflower, Noah, Fury) morda ni najslabša igralska izbira vseh časov, a me osebno žal ne prepriča povsem; posebej v konfliktu s tako karizmatičnimi značaji, kakršen je zadrgnjeni dekan Caudwell (Tracy Letts). Podobno velja za drugo osrednjo vlogo v podobi Sarah Gadon, ki jo je sicer pravo veselje gledati, a prav tako ne prinaša ravno shakespearskega presežka. (In pri tovrstnem filmu se mi glumaške predstave pač ne zdijo zanemarljiv dejavnik.) Samozadosten dramaturški lok in časovno preskakujoča naracija dajeta slutiti sporočilno razdrobljenost, nedorečenost in nedoslednost (pa tudi pomanjkanje dramske napetosti), kar ustvarjalci prikladno kompenzirajo z nelinearno pripovedno dinamiko. Tehnični vidiki, patinasto rjava scenografija in avtentična kostumografija so brezhibni, pričakovano brez vizualnih ali fotografskih ekscesov (kar bi nekatere sanjske sekvence morda potrebovale celo v večji meri), režija je solidna in montaža standardno fluidna. Za celovečerni prvenec (sicer ne več rosno mladega) režiserja Jamesa Schamusa spodoben dosežek, a z manjšim priokusom ne povsem izkoriščenega potenciala večplastno pomenljive, polnovredne knjižne predloge.

Večna težava priredbe literarnih del je, da je moč knjige povezana z njeno romanistično formo, to, kar »pride na platno«, pa je le povzetek tega, razen če režiser ne najde res izvirnega pristopa. Brez izvirne režije majhna in precizna zgodba o spominu in obžalovanju, kot je ta, deluje neznatno. Schamusova režija je enakovredna tistim »kakovostnim« britanskim filmom, ki se dogajajo v preteklosti in se ukvarjajo s kakšno zgodovinsko tematiko ali so suhoparno, a elegantno posneti po kakšnem literarnem delu. Rothova proza je precizna, ampak je tudi strastna in evokativna, medtem ko režija filma deluje spoštljivo in dostojanstveno, kot da je biti počasen enako kot biti resen. —Andrej Gustinčič, RTV SLO MMC
* Op. V slovenščino so za zdaj prevedene še naslednje Rothove knjige: Profesor poželenja (DZS, Cankarjeva založba, 1981, prev. Dimitrij Rupel), Zbogom, Columbus (Prešernova družba, 1981, prev. Zdravko Duša), Portnoyeva tožba (Mladinska knjiga, 1986, prev. Boris Jukić), Prevara (Mladinska knjiga, 1992, prev. Boris Jukić), Človeški madež (Modrijan, 2006, prev. Miha Avanzo), Zarota proti Ameriki (Učila International, 2007, prev. Janez Lavtižar), Ameriška pastorala (Modrijan, 2009, prev. Miriam Drev), Slehernik (Modrijan, 2009, prev. Miriam Drev), Umirajoča žival (Sanje, 2010, prev. Mirko Napast), Ponižanje (Modrijan, 2012, prev. Miriam Drev), Dojka (Modrijan, 2013, prev. Filip Robar Dorin) ter Nemeza (Modrijan, 2013, prev. Miriam Drev).

Ni komentarjev:

Objavite komentar