4. dec. 2016

Morgan (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Jabolko pač ne pade daleč od drevesa: Ridleyjev sin Luke Scott v svojem režijskem prvencu po scenariju Setha Owena (ter v produkciji fotrove tvrdke Scott Free Productions) prinaša zgodbo o umetnem življenju, iz sintetične DNK vzgojenem v tajnem laboratoriju vplivne biomedicinske korporacije. Nenavadno intuitivna in strašljivo inteligentna Morgan je na zunaj videti kot brezkrvna, androgina najstnica (Anya Taylor-Joy), vendar je brezspolno, hitro razvijajoče se bitje v resnici staro komaj nekaj let. Po nedavnem incidentu z eno izmed skrbnic (Jennifer Jason Leigh) ekipa znanstvenikov v odmaknjenem podzemnem oporišču budno opazuje Morgan izza varne steklene stene, medtem ko pričakujejo korporativno uslužbenko Lee Weathers (Kate Mara), ki naj bi uradno ocenila tveganje in delodajalcem posredovala mnenje o smotrnosti nadaljevanja projekta. Pridruži se ji še posebni psiholog (Paul Giamatti), ki naj bi pred kakršnokoli odločitvijo poskrbel za evaluacijo značajskih in moralnih lastnosti hibridnega bitja, načrtno vzgojenega tako, da bi bilo čustveno in osebnostno karseda podobno človeku. Vendar Morgan še zdaleč ni tisto, za kar so starševski stvarniki upali, da bo, in stvari jim kmalu nepovratno uidejo iz rok.

Potem ko smo nedavno videli Ex Machina (2015) Alexa Garlanda in še prej sijajni The Machine (2013) Caradoga W. Jamesa, se zdi zgodba o artificielnem bitju že kar malce klišejska (čeprav tehnično ne gre za koncept robotskega življenja in je tematsko potemtakem precej bližje bio-sci-fi srhljivki Splice Vincenza Natalija kakor Ibáñezovemu Autómata). Scott mlajši sicer obrtniško in vizualno (kamera Mark Patten) vešče krmari spočetka lenobno dramaturgijo do napetega, akcijsko obarvanega epiloga, v katerem postreže z dokaj posrečenim pripovednim preobratom, in tudi igralskim performansom zvezdniške zasedbe (Toby Jones, Michelle Yeoh in Jennifer Jason Leigh v stranskih vlogah) ni mogoče očitati česarkoli. Film je kljub počasni ekspoziciji likov, ki potem ne doživijo ustreznega razvoja, videti dobro in glede na skromno produkcijsko zasnovo (8 milijonov) ne deluje ceneno ali pretenciozno umetniško. A če odmislimo presenetljivi zasuk (ki pa ga pozornejši gledalec zasluti vnaprej), njegova pomenljiva sporočilnost razvodeni v razmeroma okornem razpletu, ki njegovo kiberpankovsko etično-socialno premiso nadgradi zgolj v nejasen moralni nauk o brezčutnosti človeka do lastnih stvaritev ter zaznamovanosti sodobne eksistence s preračunljivostjo vsemogočnih in vsenavzočih korporacij — kar smo oboje videli že večkrat in marsikje bolje.

Z malce večjimi merili se zdaj zaskrbljeno nadejam(o) dveh najtežje pričakovanih filmov tega žanra, napovedanih za prihodnje leto: nadaljevanja Blade Runner 2049 (Ryan Gosling, Jared Leto, Harrison Ford) režiserja Denisa Villeneuva in igrane priredbe animejskega kulta Ghost in the Shell (s Scarlett Johansson) v režiji Ruperta Sandersa. Bomo videli. (Je rekel Ray Charles.)

Ni komentarjev:

Objavite komentar