16. dec. 2016

Spectral (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Zanimivo: ameriška spletna pretočna storitev se v najavni špici hvali, kako gre za "izvirni film Netflixa" (nazadnje sem gledal Under the Shadow, pred tem pa ARQ), kar v resnici ne drži; za produkcijo sta zaslužni medijski tvrdki Legendary Entertainment ter Universal Studios, Netflix pa je šele naknadno odkupil distribucijske pravice. Kakorkoli že: gre za dokaj značilen televizijski projekt, primeren za ljubitelje akcijske znanstvene fantastike in ogled na puščoben zimski večer, če na domačem sporedu ni ravno Vse je mogoče ali Slovenija ima talent. (Not.) Če sodiš med mlajši rod in si navdušen nad računalniškimi igrami, toliko bolje. (Ali pa je to celo pogoj.)

Zgodba je nekakšna mešanica Sestreljenega črnega jastoga (2001) z nadnaravnimi elementi in animiranega Final Fantasy: The Spirits Within (2001), opazno navdihnjena s Cameronovo vesoljsko marinščino Aliens (1986). V bližnji prihodnosti ali vzporedni resničnosti se v opustošeni Moldaviji odvija namišljena vojna upornikov zoper totalitarni režim, svetovni šerifi Američani pa tja pošljejo do zob opremljene čeladarje iz enot Delta, da bi "vzpostavili mir" in nabrcali nekaj riti. V razsuti prestolnici (snemali so v Budimpešti) jih namesto teroristov pričaka nekaj veliko bolj nedoumljivega, kar se na njihovih super-duper hiper-spektralnih vizirjih kaže kot elektronska motnja v podobi človekolike meglice. Izmuzljivi prividi so žal boleče otipljivi in celo smrtonosni; po nasilnih bližnjih srečanjih za njimi ostajajo zamrznjena trupla hipno ubitih vojakov, ki jim ne pomaga nikakršno konvencionalno orožje. Staroselci govorijo o "duhovih" umrlih v urbanih spopadih, vojaški specialisti pa sumijo na nekakšno napredno zakrivalno tehnologijo (nekaj takega kot Predator torej). Da bi ugotovili, za kaj gre, in se ustrezno odzvali, tamkajšnji poveljnik (Bruce Greenwood) pokliče znanstvenika za optiko pri DARPI, ki je razvil posebne bojne vizirje (in še marsikaj drugega), preden bi bilo žrtev še več. Dr. Mark Clyne (James Badge Dale) se tako skupaj z operativko CIE (Emily Mortimer) pridruži posebnim enotam na izvidnici v nekdanjo elektrarno, od koder domnevno izvirajo nenavadni pojavi. So te elektronske prikazni umetno ustvarjene ter zemeljskega izvora (za razliko od tistih v sci-fi akcijadi The Darkest Hour, ki se odvija v Moskvi), nekaj takega kot pojav Bose-Einsteinovega kondenzata (čakaj, kaj?), in kako jih je mogoče ustaviti, če neovirano prehajajo skozi stene, plezajo po zidovih ter prevračajo oklepna vozila, medtem ko skoznje neovirano letijo naboji iz avtomatskih pušk?

Bose-Einsteinov kondenzat je stanje snovi, ki ga zavzamejo bozoni, ohlajeni na temperaturo blizu absolutne ničle. Prvič sta ga dosegla leta 1995 Eric Allin Cornell in Carl Edwin Wieman na Univerzi Kolorada v Boulderju z uporabo plina rubidijivih atomov ohlajenih na 170 nanokelvinov (nK). Pod temi pogoji je velik del atomov padel na najnižje kvantno stanje, na katerem kvantni pojavi postanejo vidni na makroskopskem merilu. —Vikipedija


Moram priznati, da je bila celostno kratkočasna zadeva sprva videti nadvse obetavna; očitna je visoka produkcijska vrednost, od bojev opustošena prizorišča so prepričljiva, posebni učinki niso bolj zanikrni od tistih v Transformerjih (2007), kvazi-znanstvena latovščina je dovolj zabavna in celo glumaški nastopi so vsaj spodobni. Jasno, da je potreben močan zamik nejevere in ustrezno prilagojena miselna naravnanost, kot bi šlo za adaptacijo računalniške igre ali stripa (beri: Edge of Tomorrow), dočim sta premočrtna dramaturgija in enostavna premisa v tovrstnih konceptih celo zaželjena. Zakaj bi komplicirali, če ni treba? Vendar se kljub trudu potem zalomi pri karakterizaciji ter identifikaciji z liki, za katere ti prav milo dol visi; še posebej zato, ker govorijo in počnejo nekatere najbolj butaste reči. (Zanimivost: če prisluhnete najdenima "moldavskima" dečku in deklici,* boste ugotovili, da pravzaprav govorita slovensko.) Tudi macgyverski pristop (ko orožarski mojster iz starih konzerv in potrošnega elektronskega vezja čez noč sestavi plazemske puške) ter smešno stereotipni epilog (ko se razkrije vir in vzrok za neranljive elektronske pojave) ne pripomoreta k celokupnemu doživetju, v katerem ni niti sledu o kakšnih kompleksnejših družbeno-političnih sporočilih, rambovskih vojnih prispodobah ali vsaj običajnih klišejih tovarištva in lojalnostne etike. Ne najslabši film leta; a bolj se boste zabavali, če na PlayStation naložite spodobno prvoosebno streljačino in lastnoročno poskrbite za pogibel zlobcev, karkoli že so.
* Op. Uršula Parker, ki igra deklico Sari, je v resnici hči Jerice Oblak, z Američanom Brianom Parkerjem poročene slovenske skladateljice z newyorške univerze. Slovensko je že govorila v različnih prejšnjih filmskih vlogah. (Vir: IMDb)

1 komentar: