24. dec. 2016

The Autopsy of Jane Doe (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Mladi norveški režiser André Øvredal je pred leti presenetil s srhljivo kvazi-dokumentaristično fantazijsko dramo Trolljegeren (2010), v katero je z odličnim časovnim občutkom in ravno pravšnjo mero nazornosti učinkovito vpletel folklorne motive iz nordijske mitologije; nekaj takega, kot če bi Aleš Verbič posnel Morano (1994), ki pa bi bila dejansko dober film. Øvredal je mojster naraščajočega suspenza in cineastične verodostojnosti (oz. zamika nejevere), posebni učinki niso sami sebi namen in žanrska napetost nikoli ne preglasi dramske interakcije med dobro karakteriziranimi, mesenimi in začuda poistovetljivimi liki. Kar zadeva te elemente, se tudi v svojem prvem angleško govorečem celovečercu ni izneveril obrtniški spretnosti. (Menda ga je Wanova grozljivka The Conjuring tako navdušila, da si je zaželel tudi sam posneti žanrski projekt.)



Zgodba se odvije v eni sami noči in bolj ali manj na isti lokaciji. Krajevna mrliška oglednika, vdovec Tommy (Brian Cox) in njegov sin Austin Tilden (Emile Hirsch), ki skupaj vodita družinsko podjetje patoloških storitev in sodne mrtvašnice, na mizo za obdukcijo v poznih večernih urah dobita truplo čedne neznanke (Olwen Kelly), na katerem ni vidnih sledov morebitne nasilne smrti. In to kljub temu, da jo je lokalni šerif (Michael McElhatton) pripeljal s prizorišča nedoumljivo krvavega zločina v soseščini, nadrejeni pa bodo od njega že naslednji dan zahtevali identifikacijo in uradno pojasnilo. Ampak simptomi in mrtvaški znaki mladenke so naravnost bizarni, nasprotujoči si in popolnoma neznačilni za pokojnika. Ko po zunanjem ogledu opravita še poseg v notranje organe, se dokončno izkaže, da je nekaj resno narobe: čudaške poškodbe sklepov, odrezan jezik, z ezoteričnimi obrednimi simboli potiskane tkanine v prebavilih in z notranje strani potetovirana najgloblja plast kože (kar očetu prikliče spomine na dogodke izpred mnogih let) dajejo slutiti na starodavno čarovništvo in črno magijo. Ne mine dolgo, ko to potrdijo izpadi elektrike in čedalje grozljivejši dogodki v podzemnem laboratoriju za obdukcijo (ki v hladilnici hrani nekaj že obdelanih gostov), medtem ko radio poroča, kako zunaj — kljub še nedavno ugodni vremenski napovedi — očitno divja hudo neurje. Austin je dogovorjen z zaročenko (Ophelia Lovibond), da bi šla po službi še na pijačo in v kino, zato nemirno gleda na uro. A vprašanje je, ali bosta z očetom sploh preživela nestvarno, morasto noč.



Øvredal vnovič dokazuje pomen suverene, angažirane režije in poudarka na glumaški interakciji (za vlogo očeta je bil sprva predviden Martin Sheen, a ga je zaradi drugih obveznosti potem zamenjal karizmatični Brian Cox), namesto oportunistične eksplicitnosti ter cenenih -BU!- poskokov. (Sočno avtentični detajli obdukcije so kontekstualno upravičeni ter v dramaturgijo vnašajo poetično morbidno estetiko, za razliko od skrpucal tipa Pathology.) Za soprogo žalujoči patolog in njegov zavzeti naslednik prikažeta odlično igralsko vzajemnost, ki s pretanjenimi freudovskimi namigi (krivda za smrt zakonca, slaba vest ob begu od družinske tradicije, maček kot prispodoba zla) kaže na nekatere globlje sporočilne in tematske podtone — a se jih potem žal ne posluži dovolj zaokroženo, da bi celota prinašala zares pomemben simbolni presežek. Scenarističnega materiala mu zlasti zmanjka v temačnem razpletu ter nedodelanem epilogu, ki ga pestijo klišejski prijemi in že večkrat uporabljeni žanrski vzorci. Vendar tudi to povečini ne zasenči njegovih vrlin: kot rezilo ostrega nadnaravnega vzdušja, mojstrske anticipacije in izkoristka strašljive formule "manj je več" (beri: povsem negibno truplo čedne ženske še nikoli ni bilo tako zastrašujoče hipnotično — kot če bi vsak čas odprlo oči in razparanega telesa stopilo na noge), z izkrivljenimi snemalnimi koti izražene grotesknosti ter prikaza arhetipskih človeških strahov.

Ni komentarjev:

Objavite komentar