17. jan. 2017

Arrival (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Kanadčan Denis Villeneuve, v tem trenutku verjetno najboljši filmski režiser (vsaj na zahodu), doslej še ni posnel slabega celovečerca, prav nasprotno: njegova žanrska in tematska raznolikost je naravnost osupljiva. Incendies (2010), Prisoners (2013), Enemy (2013) ter Sicario (2015) so si tako različni projekti, kot je to sploh mogoče; pa vendar jih povezuje zanesljiva obrtniška roka, suverena in brezšivna montaža, fantastična kinematografija, za današnje razmere nadpovprečno inteligentna, metaforično in kontekstualno bogata zgodba ter brezhibne igralske predstave. V zavidanja vredno zbirko je pravkar umestil še en film, bržčas najboljšo znanstveno fantastiko od tako izvirnih umetnin kot Another Earth (2011) ali Moon (2009). Simbolno in tematsko navdihnjen z mojstrovinami kot Odiseja v vesolju (1968) prinaša nekakšen preplet zgodb iz Zemeckisovega Stika (1997), Nolanovega Medzvezdja (2014), Derricksonovega rimejka Dan, ko bo obstala Zemlja (2008) ter legendarnih Bližnjih srečanj tretje vrste (1977), pri čemer je celokupno boljši od vseh. (Morda izvzemši le slednjega, sicer Spielbergov četrti najuspešnejši film).

Sci-fi je bil vedno nadarjen otrok. Veliko je obljubljal, a pričakovanj ni izpolnil. Toda v rokah Denisa Villeneuva, avtorja tex-mex mojstrovine Sicario, izgleda kot izpolnjena obljuba. Villeneuve sicer mežika Kubricku, toda Solaris in Bližnja srečanja tretje vrste tako lucidno poroči, transfigurira in sublimira, da se Drevo življenja zazre v Brezno. —Marcel Štefančič, Mladina
V Prihodu gre za Louise Banks, briljantno lingvistko, ki živi sama s svojimi spomini na najstniško hčer, ki je umrla zaradi redke bolezni. Vsaj na začetku se zdi, da gre za spomine. Na koncu pa se izkaže, da so nekaj veliko bolj zapletenega. Ko se na Zemljo spusti dvanajst vesoljskih ladij, ameriška vlada angažira Louise in fizika Iana Donnellyja (Jeremy Renner), da vzpostavita stik s prišleki. —Andrej Gustinčič, RTV SLO MMC

O filmu, ki je bil že deležen filmskih nagrad (med drugim dveh nominacij za zlati globus) in je nedvomno kandidat tudi za kakšnega oskarja, so pisali kot o zapleteni eksistencialistično-transcendenčni izkušnji. Meni pa se v resnici zdi eden Villeneuvovih (naj)bolj razumljivih in prav nič enigmatičnih filmov doslej. (Mu je naposled kdo v Hollywoodu namignil, naj začne snemati malce priljudnejše zgodbe, da jih bo razumela množica? Njegov Sovražnik je morda edini intelektualno zahtevnejši film.) A s premočrtnostjo sporočila ni seveda še nič narobe, če je družbenokritično pronicljivo. Najbolj žlahtna znanstvena fantastika (beri: Stanisław Lem) ne govori o bleščečih napravicah in drznih potovanjih v vesolje, temveč o smislu življenja na Zemlji in o človekovem duhu. Villeneuve je v scenariju Erica Heissererja (The Thing, Hours) po kratki zgodbi Story of Your Life avtorja Teda Chianga nesnovno združil širši kontekst arhetipskega stika z neznanim ter intimni in čustveni vidik protagonistke, ki dogodke vidi skozi oči strokovnjakinje za tuje jezike. Razen tega dobro razume, da največji učinek doseže z zaokrožitvijo v domišljiji gledalca, ne z eksplicitnimi prizori pred njegovimi očmi. Tako je prikazal ganljivo osebno pripoved, ne da bi igral na strune patetike in domoljubja (beri: Independence Day); ter obenem postregel z naukom, ki presega umeščenost posameznika v njegov prostor in čas, temveč v čistem jeziku matematike govori o človečnosti in pravem civilizacijskem napredku.

'Izredno težko je prikazati vesoljce, a vseeno vem, da je oblika teh bitij, ki sem jo zasnoval za Prihod, pravilna za ta film. Vsekakor pa je izredno dolgo trajalo, da sem prišel do zasnove, kot jo vidite v filmu. Po pravici povedano sem jih poskušal prikazati čim manj. Poskušal sem jih čim bolj skriti in jih razkrivati kot počasen striptiz. Resnično verjamem, da manj kot jih vidiš, močnejši učinek imajo nate. In iz tega, da jih v Odiseji v vesolju ne vidimo, izhaja velika moč tega filma.' —Intervju z Denisom Villeneuvom, Matic Majcen, RTV SLO MMC


Najpomembnejše sporočilo je svarilo o pomenu ozaveščenosti, strpnosti ter mednarodnega (ali medkulturnega ali medvrstnega) sodelovanja in komunikacije pri reševanju konfliktov. Prva možnost odziva na neznano situacijo, ki jo z indoktrinacijo strahu s pridom izkoriščajo populisti, je družbena izolacija ter histerični napad (preden bi vas napadli oni drugi, kakor vas prepričujejo egocentrični manipulatorji). Jasno je, kam to vodi: v enoumje Severne Koreje (in še kam). Druga možnost pa je sodelovanje, enakovredno deljenje informacij ter prilagajanje vsakogar v prid vsem sodelujočim (oz. igra z ne-ničelnim izidom, kakor svoji hčeri razloži lik Amy Adams). Vendar je treba vselej začeti pri sebi; najprej moraš dati in deliti, če želiš prejeti. Univerzalni jezik vesoljcev (kot prispodoba božanskega daru ljudem) postopno preobraža nevronsko gradnjo možganskih vezi tistih, ki se ga naučijo, zato lahko vidijo prihodnost: višjo stopnjo eksistence in resnično razumevanje drugačnosti bomo dosegli s prilagajanjem sebe, ne z nasilnim spreminjanjem ali uničevanjem vsega, kar je kakorkoli različno od nas.

Zanimiv koncept je tudi ideja o cikličnosti časa, ki staplja preteklost in prihodnost (in s tem izniči pomen vzroka in posledice) ter tako na nauk predestinacije pokaže s tiste zanimivejše, bolj ustvarjalne in svobodnejše plati, o čemer govorijo že nekatere vzhodnjaške tradicije. Ne gre za vprašanje, ali je prihodnost že določena in usojena, temveč za zavestno izbiro: če bi vnaprej vedel, kaj se bo zgodilo (bodisi dobro ali slabo), ali bi vseeno izbral tisto pot? Ali bi pri svojih odločitvah kaj spremenil — vedoč, da je vsak dragoceni trenutek življenja in ljubezni pravzaprav vse, kar imaš; saj so stvari po svoji naravi minljive, ne glede na tvoje želje in namene? In spet smo od konca krožno prišli nazaj na začetek (tako kot pri imenu Hannah, ki je palindrom in se enako bere z obeh strani), ko si moramo dopovedati: sveta ter drugih ne moremo spremeniti ali na tisto vplivati, saj s tem zgolj povzročamo še več težav; gotovo pa lahko spremenimo sebe — in s tem se spremeni vse.

Verjetno je marsikomu (tudi meni) odleglo. Režijo nadaljevanja Iztrebljevalca (1982) so zaupali pravemu človeku.

3 komentarji:

  1. Da, gotovo je eden tistih režiserjev, ki me navdaja z optimizmom glede nadaljevanja Iztrebljevalca. Sicer odlična recenzija, si lepo povzel.
    "A s premočrtnostjo sporočila ni seveda še nič narobe, če je družbenokritično pronicljivo." +10
    Sam sicer pri Villeneuvu pogrešam piko na i. Njegovi filmi so odlični, a k vnovičnim ogledom me enostavno ne vlečejo. Saj ne, da je to nek obče pripoznan znak kakovosti. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Za sekundo bi se samo rad ustavil še pri kratkem opisu Johannssonove absolutno neverjetne glasbee podlage, ki s svojim unikatnim zvokom samo še doda k intelektu same zgodbe. Odlična stvar je, da sta se z režiserjem Villeneuvom odloča za bolj nekonvencionalen pristop in se odmaknila od orkestralne glasbene podlage ter se raje nagnila k bolj avant-gardnim oblikam pisanja glasbe, ki namerno zanemarijo bolj tipični emocialni underscore. Nekako bi celotno podlago lahko razdelili v tri tematske sklope:
    1.) Sound design ustvarjen iz neskončnih sintetičnih loopov, hapiscorda in sintetičnih elementov, ki definira tujo, nam neznano raso s povsem drugačno tehnologijo in organično sestavo,
    2.) militaristična glasba sestavljena iz nizkih godalnih ostinatov ter široke sekcije tolkal, ki reprezentira našo civilizacijo ter neločljivost od tehnik uničevanja ter militarizacije ter nato še
    3.) "learning" temo sestavljeno iz mešanih otroških, ženskih in moških vokalov, ki vzpostavijo most med civilizacijami in skupnnim razmišljanjem ter izmenjavo informacij.

    Fascinantna se mi je zdela tudi ideja sama, da se Johannsson direktno naveže na tematsko vizualno jedro ter uporabi koncept palindromov na isti način kot režiser in scenogarf, ter glasbo zasnuje na pristopu, da se skladba prične na neko specifično temo, se nato razvije in nato konča s samim začetkom. Po mojem skromenem mnenju ena največjih glasbenih mojstrovin zadnjih nekaj let in tako se ti kot velik fan tako režiserja Villeneuve (ki do zdaj š ni posnel slabega filma) in skladatelja Johannsssona (ki še ni napisal artistično nevedne glasbene podlage) pridružejem v pričakovanju naslednjega Blade Runner poglavja.

    OdgovoriIzbriši
  3. Odlično, hvala za tako upravičen in sijajno utemeljen, poznavalski glasbeni komentar.

    OdgovoriIzbriši