16. jan. 2017

Chef (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Glede komičnih dram o kulinariki in kuhariji nimam velikih pričakovanj, dasiravno vsaj občasno z zanimanjem spremljam resničnostne oddaje slavnih šefov kot Gordon Ramsay ali Jamie Oliver (vsekakor raje to kot slovenska poročila), ki so bržčas navdihnili marsikateri tovrstni celovečerec. Wellsov Kuhar na robu (2015) z dolgočasnim Bradleyjem Cooperjem in Hicksov Ljubezenski recept (2007) z Aaronom Eckhartom ter Catherine Zeta-Jones me nazadnje nista ravno sezula; dočim sta mi Hallströmovo Popotovanje tisočerih okusov (2014) s čudovito Helen Mirren in sijajni Julie & Julia (2009) Nore Ephron z božansko Meryl Streep že bistveno bolj ogreli srce in brbončice. A še vedno menim, da Pixarjeve mojstrovine Ratatouille (2007) tematsko in konceptualno ni presegel nihče, kar je malce ironično, saj gre za animiranko.



Pri brzdanju pričakovanj in krajšanju meril se pogosto zgodi presenečenje in tokrat se je: ne kakšna revolucija ali veličasten presežek, gotovo pa privlačno, dovolj verodostojno in slastno filmsko doživetje, ki prinaša več kot le seštevek njegovih sestavin. Zanj je poskrbel igralec, scenarist in režiser Jon Favreau (Iron Man). Tokrat sam upodobi vrhunskega šefa kuhinje, ki bi rad ustvarjal umetniške jedi po lastnem navdihu, medtem ko si zadrti lastnik restavracije želi preizkušenih, četudi manj zanimivih receptov, po katerih gostje povprašujejo. Po srditi izmenjavi mnenj na Twitterju in polomu z vplivnim spletnim kulinaričnim kritikom ima Carl Casper vsega dovolj. Razčistiti mora z lastnimi pričakovanji in željami ter vnovič odkriti ljubezen do pripravljanja hrane, ki ga je gnala v ta zahtevni poklic. Drugi mož njegove nekdanje žene mu priskrbi star kuharski tovornjak in šef bo (v spremstvu zvestega asistenta in mladoletnega sina) končno lahko tudi zares sam svoj šef: tisto poletje bo na poti od Floride do Los Angelesa pripravljal in lastnoročno stregel pristne kubanske hitro pripravljene jedi. Iznajdljivi sin skrbi za promocijo, ko na družabnih omrežjih sproti objavlja slike z njihove odisejade in aktualno ponudbo slastnih jedi. Vrste čakajočih na ulici so vse daljše in Casper, ki je bil po izpadu na YouTubu padel v nemilost javnosti in kulinarične srenje, bo mogoče imel priložnost, da se osebno in poklicno odkupi za pretekle spodrsljaje.

Šef je lahkotna, poskočna, zelo tekoča kulinarična dramedija, v kateri pa se zgodi nekaj nenavadnega, če kuharja spremenite v filmskega režiserja. Šef namreč potem izgleda kot alegorija frustracij holivudskega režiserja, ki bi rad snemal svoje filme, film z osebnim pečatom, unikatne, avtorske, umetniške filme, a ga šefi silijo v snemanje modnih, všečnih, repetitivnih, formulaičnih, leviatanskih, brezosebnih in brezdušnih blockbusterjev, kakršen je recimo spektakel Kavboji & vesoljci, ki ga je režiral Jon Favreau, kar seveda pomeni, da je Šef kar lepo avtobiografski in da nam Favreau, ki je kariero začel v malih, neodvisnih, kreativnih, osebnih filmih (Swingers), v ezopskem jeziku izpoveduje svoje nelagodje v sodobni holivudski kulturi in korporativnem snemanju filmov. —Marcel Štefančič, Mladina


Ne le, da je Favreauju uspelo zbrati veličastno filmsko zasedbo, ki se kljub različni minutaži izkaže s prepričljivostjo, toplino in simpatično karizmo (John Leguizamo, Bobby Cannavale, Scarlett Johansson, Sofía Vergara, Oliver Platt, Robert Downey Jr., Dustin Hoffman), ampak je ustvaril tudi zanimiv žanrski preplet mnogih aktualnih motivov: osebna angažiranost in strast do hrane (beri: do življenja) nasproti oportunizmu, potrošniškemu konformizmu in komercializaciji (beri: neodvisno avtorsko ustvarjanje nasproti industrializirani filmski proizvodnji), vplivnost in doseg družabnih omrežij v globaliziranem svetu, pomen pristnih lokalnih in tradicionalnih prvin, ki se izgubljajo v množični produkciji — ob tem pa še duhovita zgodba o lojalnih prijateljih ter zbližanju očeta in sina, katerih odnos je trpel zaradi kuharjeve perfekcionistične predanosti poslu in karieri. Razgibana road movie pripoved v ritmu latinskoameriških zvokov deluje, ker je stvarna in nizkoprofilirana (dasiravno me seksapilna Vergara kot nekdanja soproga ne prepriča povsem in je Hoffman zgolj mimogrede vskočil v nepomembno stransko vlogo), četudi mestoma predvidljiva, naivna in klišejska; in ker je ob naravnem glumaškem performansu kot v nekakšni spodbudni avtoreferenci očitno, kako so se med ustvarjanjem filma vsi skupaj zabavali. In da ne pozabim: po ogledu, med katerim so se mi obilno cedile sline, sem moral takoj do hladilnika.

2 komentarja:

  1. Ta film je meme:) Številni talentirani in bizarni youtuberji namreč ta film v svojih video kreacijah vidijo ironično kot najboljši film.

    OdgovoriIzbriši
  2. He he, razumem: enak štos, kot je prikazan v filmu, ko njegov izbruh postane viralen. Sicer pa je filmček čisto simpatičen in gledljiv, a daleč od kakšne mojstrovine. Za "najboljšega" pa ga lahko iskreno ima kakšen 12-letnik, ki je v življenju videl 15 filmov.

    OdgovoriIzbriši