12. jan. 2017

Christine (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Ne gre za predelavo Carpenterjeve grozljivke po romanu Stephena Kinga iz leta 1983 in tudi ne za istoimenski rimejk ljubezenske drame iz leta 1958 z Romy Schneider, temveč za nekaj čisto drugega.

Drama ameriškega režiserja Antonia Camposa (Afterschool, Simon Killer) prinaša strnjen biografski prikaz resničnega življenja in smrti poročevalke Christine Chubbuck (1944—1974), ki je delala na lokalni televizijski postaji WXLT-TV v Sarasoti na Floridi, kjer je vodila niz jutranjih pogovornih oddaj Suncoast Digest. Njeni intervjuji so predstavljali resnične zgodbe vsakdanjih ljudi iz krajevnih skupnosti s poudarkom na socialno šibkejših ter njihovi zlorabi mamil in alkohola. Prostovoljno je delala tudi v krajevnem domu za duševno motene otroke, ki jih je zabavala z lastnimi lutkovnimi predstavami. Bila je samska in je še vedno živela pri materi. Njeni prijatelji in kolegi v službi so pri nemirni, napeti 29-letnici čedalje pogosteje opažali manično obnašanje, obsedenost z delovnimi obveznostmi in sila odljudno vedenje; do sebe je imela nadvse kritičen odnos in se ni menila za iskrene pohvale ali poskuse zbližanja drugih.



Nihče ni vedel, da je v krčevito osamo priklenjena Christine že dolgo trpela za depresijo, ki jo je še poslabšalo njeno zdravstveno stanje (zaradi tumorja so ji morali odstraniti jajčnik in vprašljivo je bilo, ali bo sploh kdaj lahko zanosila), predvsem pa jo je mučilo dejstvo, da še nikoli ni imela resnega odnosa z moškim ali komerkoli drugim razen svoje matere. Čudaško vztrajanje pri osebnih reportažnih zgodbah in značajskih profilih malih ljudi (s čimer je morda kompenzirala tudi svoje psihične težave), medtem ko so lastniki televizijske postaje zahtevali senzacionalistične novinarske prispevke s terena, jo je vodilo v pogoste spore in srdita soočenja z nadrejenimi; za nameček pa so bili nekateri njeni bolj prilagodljivi kolegi deležni napredovanja in pomembnih voditeljskih funkcij, sama pa je zaradi težavnosti in nesporazumov ostajala v ozadju. Stres se je kopičil in Christine je lastni trpinčeni um prignal do točke, ko ni mogla več prenašati vseh krivic ter življenjskih neskladij s pričakovanji. Pred jutranjimi poročili 15. julija 1974 je šefa televizijske postaje prepričala, da bi tisto oddajo izjemoma začela sama, kot voditeljica, z branjem vesti za rubriko Suncoast Digest. A pri tem je prišlo do tehničnih težav s pripravljenimi posnetki in Christine se je pred kamero za trenutek zmedla. Nato je med prenosom v živo gledalcem mirno povedala tole: "V skladu s politiko Kanala 40 o prikazovanju čimbolj pristnih in krvavih vesti, v živih barvah, boste zdaj videli še en prvi poskus samomora."

Potem je iz torbice pod pultom vzela pištolo in se ustrelila v glavo.



Tudi sicer všečna Rebecca Hall (The Prestige, Vicky Cristina Barcelona, serija Parade's End) je v osrednjem liku preprosto veličastna, bržčas gre celo za njeno najboljšo vlogo doslej. Pripoved spremljamo iz njenega zornega kota in kamera se celi dve uri skorajda ne premakne z nje; njena mimika, surovi pogledi in obsedeni izrazi izdajajo zapleteno, tragično neizpolnjeno dušo osebe na napačnem kraju ob napačnem času, kjer je nihče ne razume ali vsaj nudi oporo. (Pomenljiv prikaz subjektivno pogojenih suicidalnih teženj.) Spremljevalna glumaška zasedba je več kot solidna (Michael C. Hall, Tracy Letts, J. Smith-Cameron) in odlično podpira interakcijo glavnih likov; fotografija, scenografija in kostumografija pa prepričljivo ustvarjajo sliko hipijevskih sedemdesetih let, prepredeno s sivo turobnostjo in otožnostjo sveta skozi oči protagonistke. Če sploh kaj, gre filmu očitati podobno kot marsikateri biografiji (ki z vnaprej znanimi dejstvi gledalca tako ali tako prikrajša za presenečenje): pretirana vernost resničnosti, ki vendarle ni tako zanimiva kot filmska domišljija (četudi prirejena in prepletena s fikcijo); le bežno orisan družbeno-politični kontekst časa in kulture medijske tekmovalnosti, ki izolira posameznike in v kateri je pomemben uspeh za vsako ceno (beri: kultni Network Sidneyja Lumeta, Broadcast News Jamesa L. Brooksa ali Nightcrawler Dana Gilroya); ter premalo poudarjena socialni portret in preteklost osrednje junakinje, ki bi s čustveno težo lahko bolje osvetlila motive za njena dejanja in bolezensko stanje. A to so že pikolovske pomanjkljivosti in postranske malenkosti; najpomembnejša odlika filma je njena osrednja (anti)junakinja, za katere vrhunsko predstavo ne bi bila pretirana oskarjevska nominacija (nekaterih drugih odličij in festivalskih nagrad pa je bila že deležna).

Ni komentarjev:

Objavite komentar