19. jan. 2017

Clinical (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Ameriški Netflix je v izvirni produkciji v zadnjem času postregel z nekaterimi najmanj spodobnimi (Spectral), osvežujoče zanimivimi (ARQ) ali celo nadpovprečnimi (Under the Shadow) žanrskimi projekti in gledalec pač sčasoma zviša pričakovanja ter izostri merila. Drugi celovečerec režiserja Alistaira Legranda v rednem sodelovanju s scenaristom Lukom Harvisom (Diabolical) se je zdel kot tematsko obetaven psihološki triler, kljub navidez klišejski shyamalanovski premisi (saj poznate Šesti čut) o stranskih učinkih psihologije. Klinična psihiatrinja dr. Jane Mathis (Vinessa Shaw), specializirana za zdravljenje pacientov s hudimi posledicami travmatičnih dogodkov in zlorab, je bila pred leti žrtev razočarane, neuravnovešene mlade bolnice, ki je po krvavem napadu na svojo terapevtko skušala narediti samomor. Punca je odtlej varno hospitalizirana, medtem ko se Jane po tistem dogodku še vedno ni povsem pobrala; čeprav nadaljuje delo z manj agresivnimi bolniki, tudi sama redno obiskuje psihiatra (William Atherton) in pred prijateljicami ter novim fantom policistom (Aaron Stanford) prikriva svojo odvisnost od antidepresivov, uspaval in pomirjeval. Mučijo jo nočne more in vizije grozljivega soočenja, ki se jih kar ne more otresti. Ko jo za sprejem prosi moški, ki ima psihične težave po le deloma uspešni presaditvi obraza (v avtomobilski nesreči je bil strahovito iznakažen), se dr. Mathisovi zdi, da bi bilo morda tudi zanjo blagodejno in katarzično, pa tudi odrešilno, če bi lahko nekomu zares prisluhnila in mu dejansko pomagala. Jane dela po klasični freudovski metodi soočenja bolnika z bolečo preteklostjo, s čimer naj bi se s sprostitvijo potlačenih spominov lahko začelo zdravljenje; vendar se s trdovratnimi prividi njene mlade napadalke tudi zdravljenje obupanega novega pacienta naposled zasuka v nevarno, nepričakovano smer.

Zgodba je kljub stereotipni zasnovi od začetka dovolj intrigantna in zlasti angažirana predstava čedne, poistovetljive Vinesse Shaw (rimejk The Hills Have Eyes, 3:10 to Yuma, Two Lovers) zanesljivo ohranja pozornost (moškega) navdušenca nad žanrom. Vendar je bilo očitno na delu preveč kompromisov, ko so ustvarjalci pretiravali v nizanju presenetljivih zasukov — ter formulo "poiščimo zlobneža" prignali čez mejo sprejemljivega, kjer se čedalje nujnejši zamik nejevere nazadnje sprevrže v čisti absurd in nesmisel. Zadnja tretjina (k sreči ne predolgega) filma je popolna polomija motivov, vzrokov in posledic ter celo gole fizične izvedljivosti. Da se v formulaičnem spominskem preblisku dejanskega antagonista odvrti niz dejanj, ki naj bi pojasnil sosledje dogodkov, prav nič ne pripomore k verodostojnosti, temveč le še bolj priskuti že tako groteskno nepovezano doživetje. Izmenjujejo se obtoženci in krivci, nekdanji prijatelji se spreminjajo v zarotnike, zabriše se meja med resničnostjo in fantazijo, sprva stvarni in prepričljivi vzgibi protagonistov pa v trenutku razvodenijo v tretjerazredno eksplicitno skrpucalo. Če k temu prištejemo še nerazumljive odločitve likov in docela nedomišljeni, sunkovito odrezani epilog (kot bi se režiser dokončno naveličal ter dvignil roke od filma), je končni vtis žal še slabši kot pri nedavno ogledanem omnibusu Patient Seven (2016).

Ni komentarjev:

Objavite komentar