3. jan. 2017

Jack Reacher: Never Go Back (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Če sem že staro leto zaključil s priporočilom nadvse solidnega filma, se novega spodobi začeti s Tomčijem Kurčijem. (Not.) Šalo na stran, ogledal sem si ga iz dveh razlogov: (a) nič pametnejšega nisem imel za početi; in (b) zanimalo me je, koliko boljši pristop od režiserja Christopherja McQuarrieja (Mission Impossible: Rogue Nation), ki je zagrešil prejšnji film iz te franšize, bo imel Edward Zwick — čigar preteklo delo vendarle krasijo nekateri omembe vredni projekti kot Glory (1989) ter The Siege (1998) z Denzelom, The Last Samurai (2003) s Tomom ali Blood Diamond (2006) z Leonardom. Odgovor: če je pritlikavi scientolog izvršni producent in torej z vsemi nitmi v rokah sam svoj (edini) šef, je ama baš vseeno, kdo sedi na režiserskem stolčku. Lahko bi bil to tudi Roman Končar, pa bi bil rezultat enak — še večji drek kot prejšnji film.



Zanimivo, da se tudi tokrat začne (in nekaj časa celo nadaljuje) razmeroma obetavno. Spletke in zarote znotraj vojaške industrije so sicer za bruhat zlajnan motiv, kot tudi tozadevno nastavljena past za dežurnega grešnega kozla Jacka Reacherja (pripoved je zasnovana po istoimenski knjižni zgodbi Jima Granta oziroma Leeja Childa iz leta 2013, že osemnajsti po vrsti), ki ga obtožijo umora, potem ko skuša pomagati svoji znanki majorki Susan Turner (Cobie Smulders), nenadoma osumljeni vohunstva. Stvari se zapletejo in odnese jih v mednarodne vode prekupčevalcev z orožjem in mamili, pojavi se uporniška mladenka, ki bi bila lahko neznana Reacherjeva hči (Danika Yarosh), tukaj je tudi osrednji slaboritniški plačanec (Patrick Heusinger), mojster borilnih veščin in strelski virtuoz, s komer bo imel Reacher na koncu spopad mano a mano (kakšno presenečenje in izvirnost), vmes je nekaj pregonov z različnimi prevoznimi sredstvi in kakšen razbit nos ali izbit zob (en pretep je tak, da jasno namiguje na ulični obračun Reacherja z množico nepridipravov v prvem filmu) in tako naprej. Vse skupaj je tako generično in klišejsko, da spominja na tretjerazredni triler z neznanimi glumači, ki bi zajadral direktno na DVD ali televizijsko tržišče — in ne vrhunska produkcija s proračunom 60 milijonov.

Kot rečeno, od začetka je stvar še razmeroma gledljiva, nakar začne film očitno trpeti za enakim simpTomom kot prejšnji: na neki točki že tako trhel scenarij in vsaj kratkočasna dramaturgija skreneta naravnost v greznico cenenih stereotipov in štrene pripovednih nesmislov. Ali je najstniška blondinka res Reacherjeva hči, je za zgodbo povsem irelevantno, saj s sprva intrigantnim kontekstom potem ne naredi ničesar — kakor docela zgreši cilj tudi z razvojem likov, njihovo interakcijo, kritično širšo družbeno-politično sliko ali psihološkimi razmerji med protagonisti. Kar težko je verjeti, kako nevznemirljiv, nepoistovetljiv in čustveno sterilen film je posnel Edward Zwick (pri čemer so celo akcijski prizori neimpresivni); še sam brcoritniški mojster Tomči Kurči je na trenutke videti nemarno zdolgočasen, brezizrazen in umsko odsoten.

Zato je čudno, da ne ve, da ga bodo skušali ob vrnitvi "domov", v štab njegove vojaške matične enote, tolikokrat likvidirati, da ga bodo obtožili davnega umora, da bo Susan, njegova zveza pri vojaški policiji, za rešetkami in da ima hčerko, toda če se ne bi vrnil in če bi vse to predvidel, potem ne bi bilo filma, tako kot ne bi bilo dobrih starih vesternov, če Indijanci ne bi streljali na tiste, ki sedijo na poštni kočiji, ampak bi kar takoj ustrelili konje, ki vlečejo poštno kočijo. —Marcel Štefančič, Mladina

Skrajni čas bi bil, da Tomu nekdo pove resnico o njegovih glumaških sposobnostih in fizični prepričljivosti v akcijskih umotvorih, kjer igra vselej isti lik že od prve Misije Nemogoče iz leta 1996 dalje (z redkimi svetlimi izjemami kot Eyes Wide Shut ali Magnolia), dočim je med vzponom kariere še igralsko obetal z vlogami tipa Born on the Fourth of July ali Jerry Maguire. Sicer pa utemeljeno dvomim, da bo tako: napovedujejo se namreč nadaljevanje toplovodne letalščine Top Gun (kdo ve kdaj), akcijska grozljivščina Mumija (2017), že šesti del Misije Nemogoče (predvidoma 2018) pod McQuarriejevo taktirko in podobna tomkruzovska jajca. Oh, blagor nam.

2 komentarja:

  1. Jack Reacher je en najljubših junakov, ki sem jih kdajkoli spremljal v knjigah. In ko sem videl, da so izbrali Toma, me je prijel, da bi nekoga v Hoolyweedu poslal nekam. Čisto so sfalili, čeprav je res, da trenutno ne vidim 196cm (kolikor ima Reacher v knjigi) visokega belca, ki bi lahko odigral to vlogo. Filma še nisem videl, ker me kar strah, glede na to, da sem gledal prejšnji film in glede na to, da sem prebral vse knjige....že dolgo časa govorim, da bom nehal gledati filme, ker pokvarijo vse.

    OdgovoriIzbriši
  2. Z dvema besedama: Liam Neeson. :) Verjetno tudi še kdo drug, vsekakor pa ne 170 cm visoki in čokati scientolog Tomči Kurči.

    OdgovoriIzbriši