26. jan. 2017

My Father, Die (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Sean Brosnan je eden izmed petih otrok malce slavnejšega Pierca Brosnana, irskega postavneža, glumaškega veterana in filmskega Jamesa Bonda; če ju vidite skupaj na sliki, je podobnost očeta in sina več kot očitna. Sean se sicer priložnostno preizkuša tudi kot igralec, vendar ga cineastična žilica sili v bolj ustvarjalne čevlje scenarista in režiserja (poročen je s producentko in manekenko hercegovskega rodu Sanjo Banić). V svojem celovečernem prvencu je vsekakor pokazal zvrhano mero izvirnosti in občutka za sedmo umetnost. Čeprav ni nujno, da bo njegov prvi avtorski projekt všeč vsakomur, mu vsaj obrtniške spretnosti ne gre očitati (podobno se je s svojim Morgan nedavno kalil Ridleyjev sin Luke Scott); jabolko pač ne pade daleč od drevesa. Zlasti je zanimivo, kakšno tematsko in sporočilno pot je ubral, in kaj — če sploh — skuša s tem povedati svetu. (Ata Pierce je recimo od osemdesetih let prejšnjega stoletja do danes nanizal kakšnih 80 igralskih predstav, a režiral ni še nikoli. Je pa zato eden od producentov filma svojega sina.)



Brosnan mlajši, morda navdihnjen tudi z gledališko dramo The Playboy of the Western World (1907) irskega avtorja Johna Millingtona Synga, prinaša mitsko zgodbo o maščevanju — v obliki umazanega grindhouse trasha sredi odmaknjenega močvirnatega zakotja ameriškega družbenega dna. Že simbolni prolog postreže z arhetipsko slikarsko podobo Saturna, ki žre lastnega sina (rimski Saturn oz. grški Kronos je strmoglavil očeta Urana in zavladal kot prvi Titan, dokler ga ni na enak način nasledil sin Zevs), ter vzpostavi sprevrženo razmerje naravnega odnosa med starši in potomci, lastno samo človeku. Zgodba spremlja mladega Asherja (Joe Anderson), ki je zaradi poškodbe že od otroštva gluh in neznosno osamljen, potem ko je prav takrat ostal brez edinega človeka v svojem bednem življenju, ki mu je kaj pomenil in sploh kdaj skrbel zanj: starejšega brata Chesterja. Oboje je krivda istega človeka: surovega pripadnika delinkventne motoristične tolpe Ivana (Gary Stretch), veterana vietnamske vojne in neusmiljenega uličnega pretepača. Morilec je dolga leta služil zaporno kazen za svoja dejanja, vendar so ga zaradi lepega obnašanja in tamkajšnje gneče predčasno izpustili. Zdaj je spet na prostosti, vsak čas bi lahko lastne frustracije in zlobo spet znesel nad svojci, zato nemi Asher sklene, da mora kaznjenec plačati za neodpustljive grehe. Tragična preteklost ga toliko bolj skeli, ker je brezvestni Ivan njegov oče.

V garažni art-formi neodvisne produkcije Brosnan mlajši z nenavadno estetiko, s sočutjem in celo svojevrstno poetičnostjo išče testosteronsko freudovsko zadoščenje. A krvno maščevanje ni infantilno zmagoslavje Silva Žrebca ali otročje pravičništvo Stipeta Segalovića in tudi ne odrešeništvo Mela Gibsona ali nepremagljivo pretepaštvo Jasona Stathama in podobnih mišičnjaških figur iz filmskega zabavljaštva. Asher ni nikakršen ojdipski junak in njegova krvava dejanja ne prinašajo pravega zadovoljstva nad izvajanjem svetopisemske pravice; bolj kot vizualna eksplicitnost (ki nikakor ni pretirana) jih zaznamuje nedopovedljiva groza izprijenega sveta brez ljubezni in sočutja, v katerem je odraščal — in kamor se zdaj rojevajo že nove generacije (denimo sin njegove stare ljubezni Nane, ki je bila jabolko spora med bratom in očetom). V takem svetu so tudi možje postave docela odveč in zgolj moteči element; moralno ravnovesje in žalostno usodo si morajo ljudje krojiti sami.



Igralske predstave so bodisi pristne in poistovetljive (zanimivi Anderson z notranjim monologom sebe kot dečka, ko je še govoril) bodisi umestno in namenoma pretirane (prepričljivi Stretch, nekdanji britanski boksarski prvak), smetiščarsko žanrsko poudarjene tudi s prepoznavnimi obrazi kot Kevin Gage (antagonist iz Mannove kriminalne drame Heat in podobnih negativnih vlog). Stilizirana fotografija Marca Shapa se z monokromatskimi odtenki potaplja v preteklost in z izpranimi toni (brez nepotrebne rdečine) orisuje mračno, turobno in zlonamerno sedanjost. Razen premočrtne in malce nedorečene pripovedi — če seveda odmislimo tabuizirano, eksploitacijsko tematsko osnovo — je ustvarjalcu nemara moč očitati še kakšen manjši tehnični spodrsljaj, a ga prav tako zlahka pripišemo neizkušenosti in nedodelanosti prvenca. Četudi celostno ne dosega sodobnih kultov tipa Saulnierov Blue Ruin (2013), bomo o Seanu Brosnanu gotovo slišali še marsikaj dobrega.

Revenge is not a noble sentiment, but it is a human one.

Ni komentarjev:

Objavite komentar