31. jan. 2017

The 9th Life of Louis Drax (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Kar zadeva horreur, je bil mladi pariški producent in režiser Alexandre Aja eden izmed velikih upov francoskega novega vala — a v resnici mu je spodobno uspel samo en film, po vrsti njegov drugi žanrski celovečerec Haute tension (2003) z brhko Cécile De France. Odtlej je šlo samo še na slabše: od rimejkov kultnega The Hills Have Eyes (2006) ter Piranha 3D (2010) in pred tem dokaj gledljive zrcalščine Mirrors (2008) do hudo bizarnega, čudaško nekonsistentnega in siloma skupaj spacanega Horns (2013) s Harryjem Potterjem v glavni vlogi. Ni kazalo drugega kot vztrajno nižati merila in brzdati pričakovanja. Komur je to uspelo, se mu bo tudi Ajov najnovejši umotvor bržčas zdel dovolj gledljiv.

Scenarij Maxa Minghelle (sina slavnega Anthonyja Minghelle) po istoimenski knjižni predlogi avtorice Liz Jensen spremlja nenavadnega dečka Louisa Draxa (Aiden Longworth), ki na pikniku za svoj deveti rojstni dan skrivnostno pade z visokega skalnega previsa v morje in ga v bolnišnico pripeljejo mrtvega. Vendar se telo in um fanta, ki je bil očitno vse življenje nagnjen k čudaškim nezgodam in poškodbam, ne predata zlahka: iz mrtvašnice ga v komi pripeljejo na oddelek specialista dr. Allana Pascala (Jamie Dornan). Tega bolj kot mladi bolnik prevzame njegova čedna, zapeljiva mlada mamica Natalie (Sarah Gadon) in postavni zdravnik ima že tako doma težave z lastnim zakonom, ki se komajda še drži nad vodo. Za nameček primer usodne nesreče preiskuje policija in sumi padejo na otrokovega očeta (Aaron Paul), vihravega in za nasilje dovzetnega nekdanjega boksarja — vendar stvari nikakor niso take, kakršne so videti. S pomočjo dečkovega psihiatra dr. Pereza (Oliver Platt) se skuša dr. Pascal dokopati do resnice in predvsem do svoje vloge v tragični družinski zgodbi, ki jo je očitno krojila čustveno negotova Natalie. Sredi burnih odnosov in razkrivanja vzrokov je brihtni Louis ujet v negibno telo na bolniški postelji, od koder skozi otroške oči kot v budnih sanjah spremlja dogodke ter se spominja razmerij med svojci in tujci. Kaj se mu je zares zgodilo in zakaj je bil kot otrok vedno nekaj posebnega, drugačen od vrstnikov?

Ustvarjalci filma se v pogojno izvirnem konceptu (kjer zgodbo deloma pripoveduje komatozni pacient) lotevajo vselej zanimive teme stranpota in nedoumljivih okljukov duševnosti; vendar jim spodleti pri nedodelani dramaturgiji z nekaterimi oportunističnimi bližnjicami, ki naj bi prikrile pripovedne luknje in slepe ulice. (Dr. Pascal se nam kot zvezdniški nevrolog denimo predstavi na YouTubovem predavanju TED, s čimer naj bi dobili trendovski vtis sodobnosti in aktualnosti, vendar njegov status genija za stanje kome potem pripovedno ne vodi nikamor.) Razen tega je slog in žanrski ton nenavadno varljiv: preskakuje od kriminalnega trilerja do temačne srhljivke ter od naivno otroškega zornega kota do cenene hollywoodske razčustvovanosti. Vse to zaokrožijo enako spremenljivi in zato težko poistovetljivi igralski nastopi, od odličnega mladega Longwortha (zaradi kogar je film sploh vreden ogleda) ter vselej simpatičnega Platta (ki replicira svojo vlogo terapevta iz lanskoletnega skrpucala Ujeta z Naomi Watts), do manekensko kičastega in vse prej kot prepričljivega zdravnika Jamieja Dornana (Fifty Shades of Grey) ter izmuzljivo eterične blondinke Sarah Gadon (ki so ji po Schamusovi drami Indignation očitno namenjene le še stereotipne vloge neuravnovešenih lepotic). Film se zdi kot serija instantnih, nepovezanih razmerij njegovih likov, ki jim nekako ne uspe prikazati pristne vzajemnosti in tematske globine, kakršna pritiče tovrstni žanrski mešanici fantazije in resničnosti. Namesto tega se od sprva intrigantne premise s klišejskimi časovnimi preskoki in spominskimi prebliski zapletajo v vse bolj predvidljivo štreno, ki se v praznem teku zaključi medlo, brez omembe vrednega filmskega zadoščenja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar