9. jan. 2017

The Girl with All the Gifts (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Po presenetljivi korejski socialni satiri Vlak za Busan (2016) sem opazil vnovič poudarjeni trend zombijad, ki se očitno vračajo (ali pa sploh nikamor niso šle) v originalnih in kontekstualno drugačnih izpeljavah dobre stare cineastične prispodobe Georgea Romera o hodečih mrtvecih. Tokratna je nastala po distopični knjižni pripovedi Dekle z vsemi darovi britanskega pisca Michaela Jamesa Careyja iz leta 2014, ki so jo bralci in kritiki sprejeli z navdušenjem, saj v že dodobra iztrošeni žanr prinaša nekatere sveže prvine ter pomenljiv zasuk zornega kota. Pa je tudi režiserju televizijskih serij uspelo vnesti vse te izvirne elemente v prvenec za velika platna? Roko na srce: nekatere še kar, drugih žal sploh ne. A gremo po vrsti.



Zgodba se začne v podzemnem vojaškem oporišču nekje v post-apokaliptični Angliji, ki so jo po izbruhu epidemije besnila preplavili krvoločni človeški stvori (pravijo jim "lačni", ker manično žrejo vse živo). Ne gre za virus, temveč za bakterijo oz. vrsto glive, ki ljudi spreminja v brezumne kanibalske pošasti. Vendar se na svetu rojeva že druga generacija okuženih: potomci mater, ki so obolele za zombitisom in podlegle lastnim ljudožerskim zarodkom. Otroci so nenavadno inteligentni in ohranili so določeno mero normalnega obnašanja (četudi ni jasno, zakaj je tako); le včasih jih popade nečloveška lakota in takrat ne morejo krotiti nenasitnega nagona po krvi. Znanstvenica dr. Caroline Caldwell (Glenn Close) se s pomočjo teh hibridov trudi pridobiti zdravilo, preden bi bilo za ljudi prepozno; medtem ko skuša sočutna in razumevajoča učiteljica Helen Justineau (Gemma Arterton) zavarovati svoje učence pred surovimi, brezčutnimi vojaškimi oblastmi, ki počasi izgubljajo boj z vse številnejšimi hordami nemrtvih. Posebej ji je pri srcu nanjo navezana deklica Melanie (Sennia Nanua), ki uspešno kroti slepe instinkte in si želi le tega, da bi bila normalna. Ampak človeštvu morda ni več usojena "normalnost" ali sploh povratek v prejšnje stanje: nemara se ima zgoditi nekaj radikalnega, kar ga bo za vselej preobrazilo in pomenilo novo biološko stopnjo v njegovi evoluciji.

Zgodba vnaša nekatere zanimive novosti v zombijevsko paradigmo, a jih potem ne utemelji s kontekstom in ne upraviči s pristnimi psihosocialnimi okoliščinami: recimo razvojne stopnje okuženih z glivičnimi sporami, ki globalno prinašajo povsem novo obliko (ne)življenja. Ne gre le za zamik nejevere (tj. pustimo znanstveno razlago, ki je tako ali tako ni), temveč za verodostojnost v okviru same filmske zgodbe: bi se stvari v tako namišljenem univerzumu odvile na tak način? Malo verjetno. Zaman je vsakršna parabola o Pandorini skrinjici, saj pripoved iz tega nauka ne potegne nič. Ali pa zanimiva "otrplost" oziroma nepremičnost okuženih kanibalov, ki jih iz "spanca" obudijo glasnejši zvoki ali gibanje, film pa ta element izkoristi le v enem prizoru, kot prisilno sredstvo cinematične dinamike (kot tudi občutljivost zombijev za človeški vonj, ki potem dramaturško spet ne vodi nikamor). Zmotijo številne slepe ulice in nepotrebni zavoji, ki služijo zgolj žanrskemu učinku (npr. zombi-mamica z vozičkom, v opuščeno stavbo priklenjeni samojedi stvor ali sila neprepričljivi prehodi med krvoločnim besnilom in normalnim vedenjem mlade protagonistke), v drugem delu in epilogu pa predvsem čudaški odzivi in naravnost huronsko neumne odločitve likov, ki tudi sicer ne doživijo posebnega karakternega razvoja. Osrednja junakinja je dovolj všečna in poistovetljiva, zvezdniška zasedba pa ne prikaže česa pretresljivega (močno se pozna neizkušenost režiserja pri usmerjanju glumačev). Umotvor bi se dalo preživeti tudi brez s puško oborožene Gemme Arterton v vlogi nekakšne zombijevske ženske junakinje Ellen Ripley, ki po temačnih prostorih opreza za razpadajočimi požrešneži. Zlasti pa ne morem mimo smešno nedodelanega konca, ki bi bolj kot v resno dramo sodil v parodijo (ali farso) in mu zares težko določim kakršenkoli zaokrožen smisel (morda tudi zato, ker se pomembno razlikuje od knjižnega razpleta). Še tisto, kar je bilo na videz izvirnega, se izkaže le kot spretna kombinacija že videnih vzorcev v obstoječih zombijadah: metodološko preučevanje nemrtvih ter iskanje stičnih točk med obema oblikama (ne)življenja (Romerov Day of the Dead), vojaški prevzem oblasti in propad človeških načel (Boyleov 28 Days Later), bliskovito gomazenje zombi-mrčesa in slutnja o imunosti oziroma upanje o sintezi seruma (Forsterjev World War Z), regresija otrok na prvobitno živalsko raven (Brookov Lord of the Flies), opustošena ter z zelenjem prerasla mesta (Lawrenceov I Am Legend) in tako naprej. Glasbena podlaga je posrečena, a žal tudi zvočna kulisa ne pripomore k ustvarjanju (bolj) dramatične in napete zgodbe, ki nazadnje bolj kot kaj drugega izzveni v slabem izkoristku velikega tematskega potenciala (pri čemer tudi garažni proračun ni noben izgovor, potem ko smo videli The Battery in še kaj). Ali pa nemara spet načrtujejo franšizo in bodo nedoslednosti ter zevajoče scenaristične luknje zapolnili v nadaljevanju?

Ni komentarjev:

Objavite komentar