6. feb. 2017

Don't Knock Twice (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Mladi valižanski režiser Caradog W. James je z intenzivnim, tonsko in vzdušno pulzirajočim neodvisnim nizkoproračuncem The Machine (2013) ustvaril enega od najbolj spregledanih žanrskih biserov tistega leta; čeprav se loteva uveljavljenih premis in eksistencialnih vprašanj kibernetike (Blade Runner, Ghost in the Shell), mu z angažirano igralsko predstavo, zanesljivo režijo in ustvarjalnim vizualnim pristopom (kljub nekoliko šibkejšemu scenariju) uspe sestaviti privlačno atmosferično celoto ter sijajno vizijo tehnicistične opredelitve človeškosti. Prav zato sem bil radoveden, kako se bo odrezal pri še enem žanrskem projektu; četudi mi je cinični črv dvoma prišepetoval, da je tokrat tematske in pripovedne snovi vendarle premalo, da bi Caradog ponovil ali celo prekosil svoj dosežek. Črv je imel (na žalost) spet prav.



Osrednja zgodba bi bila težko bolj klišejska: urbana legenda o krajevni čudakinji, stari rdečelaski 'Ginger' Mary, ki je menda nekoč ugrabila nekega dečka, pozneje — morda zaradi neznosne krivde — pa je v nepojasnjenih okoliščinah storila samomor. Po ustnem izročilu naj bi maščevalno prikazen iz onstranstva priklical s trkanjem na lesena vrata njene osamljene, temačne, razpadajoče hiše: "Enkrat, da jo iz spanca zbudiš; dvakrat, da jo od mrtvih obudiš," in mrtvaška Mary bo prišla pote. Objestneži, ki si drznejo preizkusiti strašljivi mit, bodo ugotovili, da je še kako resničen. Med njimi je težavna mladenka Chloe (Lucy Boynton), ki jo je bila v otroštvu njena z mamili zasvojena mati Jess (Katee Sackhoff) dala v rejo, zdaj pa bi se rada spet zbližala in se pri frustrirani hčeri odkupila za svojo neodgovornost v preteklosti. Resignirani Chloe ni do tega, da bi materi dala še eno priložnost; zares potrebovala jo je pred leti, ko jo je Jess zapustila. A ko se ji za pete obesi srhljivo, okostnjaško demonsko bitje (Javier Botet, zaradi Marfanovega sindroma prepričljivo dolgokraka peklenska figura tudi iz grozljivk Mama, REC ter Crimson Peak), se je v velikansko prazno domovanje matere in njenega partnerja vendarle prisiljena zateči zavoljo lastne varnosti. Seveda ji to ne bo pomagalo.

Druga pripovedna paralela je motiv boleče skrhanega odnosa matere in hčere, ki ne najdeta skupnega jezika za nov začetek. Scenarista Mark Huckerby in Nick Ostler z vzporednicami med morasto prikaznijo in duševno negotovo kiparko Jess namigujeta na materino posesivnost (kakor razodeva krvavi napis 'MOJA JE' na tleh razdejane delavnice) in arhetipsko željo po podreditvi ter lastništvu hčere — vendar ta zanimivi freudovski nastavek za učinkovit psihološki triler tipa Babadook (kjer se resnična groza skriva v sprevrženih dejanjih ljudi in omračenem umu protagonistov) potem ne pelje nikamor. Še več: razen neučinkovite rabe že tako dodobra iztrošene, zlohotno groteskne figure, ki se trzajočih gibov prikladno prikaže iz teme (beri: od franšize Ju-on: The Grudge in črnolasih jap-horror antagonistov tipa Sadako ali zahodnjaške Samare do demonskih likov v novejših umotvorih tipa Insidious ali Lights Out), se med cenenimi poskoki -BU!- v čedalje bolj nesmiselnem razpletu posluži še rdečega slanika oziroma lažnega krivca za odvračanje pozornosti, detektiva s sumljivimi vzgibi (Nick Moran); za večjo "verodostojnost" neumestno opleta s slovansko folkloro "pošastne ženskosti" gozdne čarovnice Jage babe in neracionalnim priklicevanjem zla tipa Candyman (1992); nakar s pomočjo stereotipnega lika "duhovno osveščene" in nad ezoteriko navdušene prijateljice (glumaško nespretna Pooneh Hajimohammadi) poskrbi za plitev in hiter končni preobrat, ki z oportunističnim odmahom "vse je res" potencialno zanimivo zgodbo logično razgradi (še za nazaj) ter nedovršeno celoto pahne direktno v greznico absurda. Ob zanikrnem scenariju žal ne pomaga niti suverena režija, niti solidna vizualna forma, niti prizadeven igralski nastop vselej všečne Katee Sackhoff — ki je videti, kot bi sodil v veliko boljši, karakterno in vsebinsko bolj dodelan film, na primer Oculus (2013) vajenca stare šole Mika Flanagana.

Ni komentarjev:

Objavite komentar