23. feb. 2017

Jackie (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Opis na portalu IMDb ustrezno povzame film: 'Po atentatu na predsednika Johna F. Kennedyja se prva dama sooča z žalovanjem in prizadevanji, da bi obudila svojo vero, bila v tolažbo otrokoma in opredelila zgodovinsko dediščino svojega moža.' Drama čilskega režiserja Pabla Larraína po scenariju Noaha Oppenheima ne prinaša toliko konvencionalnega zgodovinskega odseka ter biografskega portreta (saj tozadevno ne izvemo skorajda nič novega), temveč skuša z intimno kinematografsko dimenzijo preslikati čustveno stanje ameriške ikone Jackie (Natalie Portman) v dneh po tragičnem dogodku v Dallasu, ko skuša doumeti svoj spremenjeni status in z zavestnim ustvarjanjem predsedniške mitologije med intervjujem z novinarjem revije Life (Billy Crudup) dostojno počastiti spomin na Jacka. Kljub negotovosti in varnostnim opozorilom mlada vdova vztraja pri klasičnem pogrebnem sprevodu, kakršnega je bil deležen tudi Abraham Lincoln; v spominskih prebliskih pa se od pogovora z duhovnikom (John Hurt) vrača k odmevni televizijski predstavitvi Bele hiše in dogodkom usodnega 22. novembra 1963.

Film se dogaja teden po Kennedyjevi smrti, ko 34-letna Jackie (Natalie Portman) sprejme novinarja revije Life (Billy Crudup), ki mu podaja mitizirano verzijo Camelota, Kennedyjeve Bele hiše, "hiše ljudstva", "doma nacije", svojega doma, ki ga je izgubila. Ni ji vseeno, "kako se nas bodo spominjali". V javnost je voljna spustiti le glamur in mistiko zgodovine, le to, kar deluje mitsko in mitotvorno, kar torej diši po legendi, ne pa po mesu. "Ljudje potrebujejo zgodovino," pravi Jackie, ki ve, kako zveni zgodovina (slišala je "zven krogle, ki je zadela Kennedyja"), in ki jo je zgodovina pobruhala s krvjo, zato ne podaja zgodovine, temveč skuša zapakirati idealno, perfektno interpretacijo zgodovine. —Marcel Štefančič, Mladina

Larraín noče pričakovanega formulaičnega hollywoodskega biopica s pretirano značajsko interpretacijo ali prikazom neznanih plati zgodovinskih dejstev; s prvoosebnim close-up osredotočenjem na pretreseno Jacqueline, ki v polnem zavedanju o pomenu javne podobe brzda svoja čustva ter premišljeno odbira odzive in besede (medtem ko je bila v domačem zakulisju temperamentna in odločna ženska), s počasnimi in dolgimi kadri ter z otožno kontemplativnim, umirjenim vzdušjem vzpostavlja emotivni prostor, v katerem njen obraz, gibi in izrazi v bližnjih posnetkih Stéphana Fontaina izdajajo intenzivne, nasprotujoče si miselne in globoke čustvene dileme. Natalie Portman s svojim hipnotičnim performansom je odlična izbira za lik legendarne prve dame; njeni subtilni manierizmi in povzemanje prepoznavne, z britansko-newyorškim naglasom visoke družbe obarvane govorice Jackie so brezhibni. Enako ganljivo in nepozabno gledalsko doživetje je videti velikega Johna Hurta v stranski, a karakterno močni vlogi (eni njegovih zadnjih). Žal pa se tukaj končajo izjemni, njima vsaj približno enakovredni glumaški nastopi, ki bi zanesljivo podpirali značajsko panoramo duha tistega prostora in časa — kar je (vsaj v mojih očeh) ena osnovnih zamer pri sicer všečnem, obrtniško in tematsko spretno zastavljenem projektu. Pozornost najbolj moteče odvrača mediokritetni Peter Sarsgaard (nazadnje zanikrni antagonist pri Sedmih veličastnih), ki ne bi mogel biti manj podoben resničnemu Bobbyju Kennedyju in v svoj togo sterilni lik ne prispeva baš mnogo (medtem ko so za pomenljivo bežno prikazanega Johna veliko bolje izbrali neznanega Casparja Phillipsona, ki pa je kot JFK vizualno izjemno prepričljiv); enako velja za sicer vselej zanimivega Billyja Crudupa, namesto kogar bi se v vlogi izpraševalca lahko pojavil bolj ali manj poljubni glumač. John Carroll Lynch kot naslednji predsednik Lyndon B. Johnson ima premajhno minutažo, da bi pokazal karkoli osupljivega, medtem ko je brezizrazna lesena deska Greta Gerwig v vlogi prijateljice Nancy do potankosti enaka kot v vseh svojih filmih doslej in ji že resno grozi sloves ženske inačice Keanuja Reevesa. Nekoliko zgrešeni casting k sreči uravnotežijo sijajni dialogi ter čudovito atmosferična godalna glasbena kulisa Mice 'Micachu' Levi (Under the Skin), ki nevsiljivo poudarja burna čustvena stanja in kot žameten tunel zvočno okvirja notranji svet Jackie. Menim, da so vse tri oskarjevske nominacije (vsaj pri tem filmu) upravičene: za najboljšo žensko vlogo, kostumografijo in izvirno glasbo. Glede na velikansko naklonjenost ameriške javnosti zgodbam in likom, ki poveličujejo ter častijo njihove nacionalne simbole (zadnja leta je to še posebej očitno), si upam napovedati, da bo vsaj kakšen zlati kipec (kreh-Natalie-kreh) tudi našel svoje mesto.

4 komentarji:

  1. Se večinsko strinjam s samo recenzijo; tudi sam sem bil popolnoma nadušen ter impresioniran nad naslovnim perfomansom, ki je bil naštudiram do potankosti. Hkrati sem tudi precej zadovoljen z nekonvencionalno ter anti-senzacionalistično režijo, a za moment bi se rad samo ustavil pri glasbeni podlagi, ki je, vsaj za del skupnosti oboževalcev filmske glasbe s katerimi diskutiram jaz, precej kontroverzen izdelek.

    Naj bom jasen s samega pričetka: po mojem skromnem mnenju je glasbena podlaga Mice Levi eden najbolj precenjenih glasbenih izdelkov zadnjih nekaj let. Tako. Off my chest In zdaj sledeča argumentacija.

    Levi ni filmska skladateljica v nikakršnem pravilnemu pomenu besede, kajti celotna glasba je bila napisana pred pričetkom snemanja in brez tega, da bi sama sploh prebrala scenarij in je tako glasbeno celoto osnovala samo na pogovorih z režiserjem in tako več kot očitno imela na voljo samo najbolj osnovne informacije o projektu ("snemamo film o Jackie Kennedy"). In kaj sledi iz takšnega procesa, ki ga Mica levi očitno odobrava, hkrati pa v isti sapi zatrjuje, da ne mara in ne ceni preostalih priznanih filmskih komponistov ter prezira njihov tradicionalni ustvarjalni proces, saj jih gibljive slike po njenem artistično omejijo? No, za začetek samo trideset minut precej simplistične godalne glasbe z nekaj pihalnimi inserti, ki nima absolutno nobene veze s kakšnimi specifičnimi karakternimi temami teme ali morebiti tem kaj se čustvenega dogaja v nekem specifičnem momentu ali kaj od scora zahteva nek dani dialog. Torej, pri tem lahko postavimo tezo, da sta "prava filmska skladatelja" v tem primeru režiser in njegov montažer, ki jima je bila ponujena neka prej posneta glasba, ki jo zdaj po naključju mečata v zmontirani končni izdelek na mesta kjer se pač zdi intuitivno prav. To ni visoka umetnost in zanjo ne porebuješ nikakršne inteligenčne artistične kredibilnosti.

    Ali je ta proces popolnoma nov. Ne, seveda ni. V podobnem procesu je v preteklosti nastalo nekaj najbolj znanih, kvalitetnih in cenjenih podlag (Morriconijevi vesterni, Zimmerjevi projekti za Christopher Nolana, Michael Giacchino za filme sester Wachowski, Tyler Bates za Guardians of the Galaxy). Ampak kje je sama fundamentalna razlika? Tukaj: vsi prej omenjeni komponisti so prebrali scenarij, zato so se zavedali specifike karakterjev, njihovih čustvenih odnosov, jasen jim je bil tempo scene, poznali so dialog, zavedali so se lokacij... in, najpomembneje, med snemanjem so se scene snemale na glasbo samo in tako nismo bili priča nekemu naključnemu sortiranju v postu kot v primeru Jackie.

    Tako da je moj finalni konsenz samo to, da sem slišal 30 minut precej standrne in simplistične godalne glasbe, ki je: 1.) slabo studijsko posneta in 2.) absolutno preglasno ter neuravnovešeno zmiksana v sam film in ne sledi čustvenemu toku scen.

    P.S. Samo moje mnenje. Vem, da sem pri tem v manjšini, ampak moram biti zvest lastnim prepričanjem o filmski glasbi. To ni filska glasba, ampak prevara ter pljunek na vse ustvarjalce, ki ljubijo ta medij. Isto kot Social Network Trent Reznorja izpred parih let...

    OdgovoriIzbriši
  2. Iskrena hvala za tako izčrpen in utemeljen komentar, ki ne kaže le tvoje (upravičene) kritičnosti, temveč tudi glasbeno ekspertizo, o kateri sploh ne dvomim (in ki so jo na tem mestu pokazal že večkrat). Gotovo veš veliko več o glasbeni produkciji kot jaz, zato težko komentiram recimo razloge za odločitve ustvarjalcev in še manj način, kako so glasbo udejanjili. Prav tako ne vem, kakšni strokovni kriteriji pogojujejo ocene Filmske akademije in koliko upoštevajo glasbenikovo metodologijo pri ustvarjanju ali umeščanju glasbe v prizore; verjetno zgolj sledijo končnemu vtisu, tako kot večina laičnih uporabnikov. Skratka, glede glasbe ti pač verjamem, da je tako, kot trdiš -- če pustiva ob strani dejstvo, da je lahko tudi zvočna plat filma podrejena subjektivni percepciji ali pa je celo namenoma ustvarjena na način, kakršnega smo videli. (Recimo.) Kakorkoli že, osebno vidim šibke točke filme predvsem drugje in ne tako obilno pri glasbi, ki me je vendarle pritegnila in zapeljala, medtem ko so nekateri drugi elementi resnično šibki: plitev in neizrazit dramaturški lok (ljudje bi rekli: dolgočasen film) z dokaj steretipnimi časovnimi prebliski, že omenjeno blede igralske predstave podporne ekipe, pripovedna nedorečenost in tematska nejasnost (z mitološkimi namigi na Camelot, ki bi bili lahko bolj učinkoviti) in tako dalje. Največji adut filma je torej osrednji lik in mislim, da se tukaj večina gledalcev kar strinja.

    OdgovoriIzbriši
  3. p.s. Mimogrede, če se bo dalo kdaj brati blog ali kaj podobnega o filmski glasbi (namig, namig), bi jaz to z velikim veseljem spremljal. :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Mogoče. :) Nikoli ne reci nikoli. Ampak zaenkrat je glavni fokus nadaljevanje in postopno profesionalno stopnjevanje režije videospotov in študij filmske in televizijske režije. Kakorkoli, skupnost v kateri sem precej aktiven je stran poimenovana Filmtracks, ki jo vse od leta 1996 vodi Christian Clemmensen, kjer raznorazni oboževalci filmske glasbe s celega sveta redno objavljamo razna mnenja, recenzije ter se zapletamo v raznorazne glasbene diskusije in pogosto tudi direktno komuniciramo s filmskimi skladatelji, ki zahajajo na to stran. Tako sem imel kot mnogi drugi že večkrat možnost komunicirati s skladatelji kot so recimo David Arnold, Scott Glasgow, John Ottman in Christopher Young, ki mi je lani celo poslal podpisan izvod albuma The Monkey King. Absolutni highlight (forum in album :))! Priporočeno!

      Izbriši