4. feb. 2017

The Edge of Seventeen (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Načelno ne ravno moj kos pite: komična drama o odraščanju sedemnajstletnice. Že marketinška lovilna fraza pod plakatom za film scenaristke in režiserje Kelly Fremon Craig je videti predvidljivo saharinsko, mukotrpno klišejsko in ceneno kokičarsko: "Srednješolsko življenje za Nadine postane še neznosnejše, ko začne njena najboljša prijateljica Krista hoditi z njenim starejšim bratom." Pričakovati je torej nič manj kot standardna, romantično duhovita, politično korektna hollywoodska najstniška jajca, kakšnih smo videli že zilijon in so si vsa podobna kot jajce jajcu.

Ampak potem — presenečenje! Celovečerni prvenec Craigove (trivia: Edge of Seventeen je samostojna skladba ameriške pevke in avtorice Stevie Nicks, nekdanje članice uspešne britansko-ameriške super-zasedbe Fleetwood Mac), ki je bolj kot najstniški film pravzaprav zgodba o natanko določeni najstnici, je ob osvežujočem scenariju (in cenzorski oznaki R) duhovit, avtentičen in iskren predvsem zaradi slednje. Ime ji je Hailee Steinfeld in je navdušila že v svojem prvem celovečernem nastopu v filmu bratov Coen, nominiranem za kar deset oskarjev, True Grit (2010), kjer je bila ena od nominacij za stransko vlogo tudi njena. Punca je nadvse gledljiva, na moč poistovetljiva in predvsem glumaško nadarjena; z lahkoto nosi na plečih tudi film, kjer se pojavi praktično v vseh prizorih in kjer se zgodba odvija skozi njene oči ter dojemanje življenja. Zanimivo je, da je junakinja sebična, nase osredotočena (ni si všeč), na ves svet jezna in neracionalna najstnica, ki iz nekaterih banalnih dilem dela velikanske eksistencialne tegobe, a kljub temu izpade simpatična, inteligentna in sočutja vredna — in navsezadnje je prav razumevanje teh vprašanj tisto, kar prinese odraščanje.

Avtorica zgodbe se sicer ne izogiba prepoznavnim stereotipom mladostniškega zorenja (prve ljubezenske in spolne izkušnje, družinska dinamika po smrti očeta, prikrita kraljica drame in pretirano posesivna mati Kyra Sedgwick, čustvena zmeda in nezmožnost krotenja najstniških nagonov, odnosi z učitelji, razočaranja zaradi zgrešenih pričakovanj pri prijateljih in svojcih), vendar jih zna izkoristiti v prid razgibane dramaturgije in generacijsko-socialne pristnosti, ki z neprisiljeno identifikacijo vzbuja mladostne spomine vsakogar. Razen tega dobršen del komične razbremenitve prinese druga izrazitejša vloga v filmu, vselej zanimivi Woody Harrelson kot eden najbolj sarkastičnih, hilarično črnohumornih in nekorektnih učiteljskih likov, kar smo jih videli v tovrstnem žanru (občasno meji že na duhovito parodijo ali pedagoško farso v slogu posrečenih srednješolskih serij tipa Parker Lewis Can't Lose — saj se je kdo še spomni?); zbadljivo podajanje ego-žogice in dialogi med učiteljem in (domnevno) njegovo najljubšo učenko so med najzabavnejšimi elementi komične drame, ki se bolj kot formulaičnemu pripovednemu gonilu vendarle posveča likom ter odnosom med njimi — in to je tisto, kar jo z univerzalnimi tematskimi poudarki privzdiguje malce nad povprečje tovrstne kinematografije zadnjih let.

Kritiška mnenja in ocene filmskih spletnih agregatov so sicer nekolikanj pretirano visoki in prizanesljivi, kar nakazuje željo in povpraševanje cineastičnega občestva po pomenljivih, značajsko in vsebinsko osveščenih zgodbah; vsekakor pa dejansko gre za simpatičen, stvaren in optimističen film, ki ne podcenjuje svoje ciljne skupine ter gledalstva nasploh. Bravo, Kelly.

4 komentarji:

  1. Sam sem si film ogledal včeraj in moram pritrditi, da gre za zelo všečen izdelek, se pa nekako strinjam s tabo pri oceni. Me je pa zelo navdušil Woody Harrelson, ki se je zadnje filme kar malo ponavljal, tukaj pa je pričaral zanimiv lik. Drugače pa ta film pesti rak rana tovrstnih filmov, saj igralci izgledajo neprimerno starejši od srednješolcev, ki jih upodabljajo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ha ha, to je res; očitno smo se tega tako navadili, da niti opazimo ne več. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Zdi se mi, da je režiserka poskušala imitirati The Diary of a Teenage Girl, a je v tem uspela le deloma. The Diary bolje meša komedijo in dramo in za razliko od naslovnega bolj upraviči cenzorsko oznako R.

    Kljub temu gre za soliden poskus, ki predvsem na račun pomanjkanja resne konkurence izstopa iz (letošnjega) povprečja.

    OdgovoriIzbriši
  4. Aha, zanimiv komentar in observacija, se vidi tvoja žanrska širina. :) Jaz, kot rečeno, teh najstniških komičnih dram konzumiram in poznam bolj malo, ampak omenjeno bom prečekiral, ko bo priložnost, ima zelo dobre reference in kritike.

    OdgovoriIzbriši