21. feb. 2017

XX (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Žensk na režiserskih stolčkih in izza scenarističnih peres se veselim; v svoje zgodbe često vnašajo pretanjene, pomenljive čustvene poudarke, ki jih njihovi bolj tehnično naravnani moški kolegi radi spregledajo. Razen tega sem privrženec naježene kože in navdušenec nad tradicijo grozljivih omnibusov: venčka kratkih žanrskih zgodb, z rdečo nitjo spletenih in povezanih v celoto; o njih pisal ali omenjal sem že filme Trick 'r Treat (2007), V/H/S (2012), ABCs of Death 2 (2014), Patient Seven (2016) in druge. Nekateri so se ustvarjalcem posrečili, drugi malce manj, a zadnje čase nasploh ta niša trpi hudo pomanjkanje izvirnosti in konsistentnosti. Tokratno antologijo, v kromosomskem smislu simbolično naslovljeno XX, so posnele štiri bolj ali manj uveljavljene režiserke; a lepši spol izza kamere in v osrednjih vlogah pred njo je žal tudi vse, kar povezuje dramaturško šibko zastavljene in pripovedno precej nejasne zgodbe.



Prvi segment (The Box) filmske ustvarjalke Jovanke Vučković po kratki zgodbi Jacka Ketchuma govori o odtujeni mladi družini z dvema otrokoma, v kateri se odvije nedoumljiva tragedija. Potem ko radovednemu sinu po prigovarjanju čudaški potnik na podzemni železnici pokaže vsebino svojega darilnega paketa (gledalci je ne vidimo), dotlej vselej lačni, sladkosnedi najstnik nenadoma izgubi tek. Poslej vljudno in vztrajno zavrača hrano, z razodetjem skrivnosti pa to nekako prenese še na očeta in starejšo sestro. Čustveno hladna mati ne more (ali noče) storiti veliko. Druga zgodba (The Birthday Cake) režiserke Annie Erin Clark, znane z glasbeniškim vzdevkom St. Vincent, kaže priprave na otroško rojstnodnevno zabavo v moderni vili sredi ugledne soseske, polne petičnežev in vsiljivih snobovskih sosedov. Mary bi rada presenetila svojo posvojeno hčer in jo razveselila s torto ter z najetim zabavljačem v živalskem kostumu, vendar se po zaslugi odsotnega moža dogodek sprevrže v absurdno, hiperrealistično pop-art-buñuelovsko razodetje (ki ga zaključni napis upravičuje kot potlačene spomine protagonistke in razlog za njene travme). Tretji člen (Don't Fall) avtorice Roxanne Benjamin je najšibkejši in najbolj klasično premočrten; prinaša klišejsko zgodbo o dveh prijateljskih parih na izletu z avtodomom, ki sredi odmaknjene puščave naletijo na starodavno prekletstvo ameriških staroselcev. Četrti segment (Her Only Living Son) med vsemi najbolj priznane režiserke Karyn Kusama (Æon Flux, The Invitation) spremlja mater samohranilko in njenega edinca, ki je pravkar dopolnil osemnajst let; nasilni mladenič z uničevalnimi, sadističnimi nagnjenji bo naposled spoznal, kdo je njegov pravi oče (namig: Rosemary’s Baby), za kogar mu je njegova zaščitniška mati vselej govorila, da gre za brezbrižnega, egoističnega hollywoodskega igralca.



Če odmislimo vmesne, temačne in zlovešče stop-motion animirane sekvence z grotesknimi lutkami (mehiške umetnice Sofie Carrillo), je vsaj v treh zgodbah zaznati povezovalni motiv pomanjkanja pristne komunikacije oz. disfunkcionalnih odnosov in (samo)destruktivnih teženj v sodobnih družinah, težavno breme starševstva in freudovske travme materinega žrtvovanja za potomce. Tozadevno sta najprepričljivejša prvi in zadnji segment omnibusa; tudi filmske tehnikalije, glumaški nastopi in artistična izpovednost njunih avtoric so tukaj najbolj artikulirani (četudi obema nekoliko zmanjka zaleta v epilogu). Upoštevajoč skromen proračun, eksperimentalno naravo izdelkov in njihovo nekonvencionalno umetniško formo, smo pri vrednotenju lahko prizanesljivi; a to žal ne spremeni dejstva, da marsikje zaman iščemo pričakovane in zaželjene žanrske elemente: strašljivost, naraščanje napetosti, anticipacijo groze, otipljivo vzajemnost med protagonisti in predvsem dosledno, smiselno zaokroženo sporočilnost. Pa vendar nam celota in njeni posamični členi dajo misliti; v poplavi kokičarskih rimejkov, sequelov in drugih cenenih derivatov to deluje osvežujoče že zaradi drugačnosti in nepodrejanja prežvečenim hollywoodskim normativom.

Ni komentarjev:

Objavite komentar