3. mar. 2017

American Pastoral (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Philip Roth velja za enega izmed največjih sodobnih (še živečih) ameriških romanopiscev. Njegova literarna dela vsebujejo nekatere značilne avtobiografske elemente, recimo burno družbeno-politično dogajanje v Združenih državah konec šestdesetih in v sedemdesetih letih, življenje in dileme pripadnikov judovske skupnosti iz višjega srednjega razreda ter generacijske in kulturne napetosti v luči sprememb sredi ideološko prelomnega obdobja — ko so mnogi že razočarano spoznali pravi obraz obljubljenih "ameriških sanj" o družinski prosperiteti, socialnem redu in narodni blaginji. Po njegovih romanih je bilo posnetih več filmov, denimo komediji Goodbye, Columbus (1969) in Portnoy's Complaint (1972) ter drami The Human Stain (2003) in lanskoletna Indignation (2016). Za svoj celovečerni režijski prvenec si je škotski zvezdnik Ewan McGregor (ki nastopi tudi pred kamero) presenetljivo izbral Rothovo najslovitejšo, epohalno pripoved Ameriška pastorala iz leta 1997, ki tudi sicer velja za eno največjih del sodobne ameriške književnosti in je avtorju prinesla prestižno Pulitzerjevo nagrado za literaturo. McGregor je tako prevzel ambiciozno, sila velikopotezno nalogo z upravičeno visokimi pričakovanji (zlasti ameriškega) občinstva. Pa ji je bil kos? Filmski kritiki povečini soglašajo, da ama baš ne.

Pastoralno ubranost in spokojnost je moč najti v slikarskem ali morda glasbenem delu, družbena realnost pa je vse preveč dinamična, večplastna in nestabilna, da bi lahko kdaj bila idilična, pastoralna. Roman Ameriška pastorala je izvrstna upodobitev te družbene iluzije, ki jo poznamo kot ameriški sen. Zgodbo, katere okvir je 45. obletnica mature, nam v prvi osebi pripoveduje Nathan Zuckermann, nekakšen pisateljev alter ego. Ob tej priložnosti od svojega nekdanjega sošolca Jerrya izve za tragično zgodbo Jerryevega brata Seymourja Levova. Levov, ki ga je nekoč tudi sam Zuckermann oboževal, je pravi prototip ameriškega junaka, živa uresničitev ameriških sanj. Otrok židovskih staršev, ki so ga zaradi njegovega videza klicali Šved, je pameten, čeden mladenič, uspešen športnik, marinec, ki se poroči z nekdanjo miss. Od očeta prevzame vodenje poslov uspešnega družinskega podjetja, obkroža ga ljubeča družina in idiličen dom na podeželju. Potem pa nemirna šestdeseta prinesejo rasne in socialne nemire, vojno v Vietnamu in mirovniško gibanje, seksualno revolucijo in politične afere. Seymourova hči se pridruži skrajni skupini, ki svoje nasprotovanje podkrepi z bombnimi napadi. V enem od teh Mary podstavi bombo v lokalni trgovini, kjer pa je zaradi nesrečnega naključja ubit mimoidoči. Eno samo dejanje popolnoma iztiri navidez popolno Seymourjevo življenje. Zgodba v romanu je zanimiva prispodoba dogajanj v 60-ih in 70-ih letih, ko je prišlo do preloma tako v vrednostnem sistemu kot v socialnem in ekonomskem življenju. Balon ameriškega sna, ki se je polnil vse od Rooseveltovih časov, je bil pred tem, da poči. Seymourjevo soočenje s hčerjo, potem ko se je več leta skrivala v komunah, med uličnimi potepuhi in zavrženci vseh vrst, je dobra aluzija na soočenje ameriške družbe z lastno krivičnostjo, nedoslednostjo in zlaganostjo. Bolečina in šok, ki ga doživi oče ob soočenju z usodo lastnega otroka, je premočna, da bi ju lahko uspešno predelal in presegel. Na nivoju družbenega pa je to priložnost za iskanje novega vrednostnega konsenza, navdiha. (vir: Dobre.Knjige.si, prispevek Gorazd Jesihar)

Rothova literarna mojstrovina (pojem pastorala označuje idealiziran in poenostavljen knjižni prikaz kompleksnih življenjskih vprašanj) je ganljiva elegija zgrešenim predstavam o "ameriških sanjah" na ozadju družbeno-političnih pretresov — na primeru nekoga, ki bi moral kot arijsko božanstvo in vzorni državljan utelešati prislovično veliko žlico uspeha ter doseganja ciljev, pa se mu namesto tega življenje sesuje v pomilovanja vredno, malone cankarjansko tragedijo. Žal pa sta scenarist televizijskih serij in romantičnih dram John Romano (Intolerable Cruelty, Nights in Rodanthe, The Lincoln Lawyer) ter novopečeni režiser McGregor pomemben socialni kontekst in širšo družbeno-politično kuliso zreducirala na žalostno zgodbo o idealnem ameriškem zakonskem paru Seymourju 'Swedu' (Ewan McGregor) in Dawn Levov (Jennifer Connelly) konec šestdesetih let, katerega edinka Merry (Dakota Fanning) iz ne docela razumljivih vzgibov postane fanatična revolucionarka ter pobegne iz obilja družinske podeželske idile. Dekličino jecljanje njena psihologinja pojasnjuje kot obrambni mehanizem mladostniškega upiranja visokim pričakovanjem matere lepotice ter uspešnega očeta z osebnostno in moralno integriteto, film pa bolj ali manj preskoči pubertetniško preobrazbo v radikalno teroristko, skrajno zaničljivo do vrednot prevladujoče ameriške ideologije in starševske vzgoje. Zgodba na hitro odpravi tudi s travmami in frustracijami nekdanje 'miss New Jersey', razočarane žene in matere na robu živčnega zloma zaradi težavnega odnosa s hčerjo, ki naposled tudi zares konča v psihiatrični ustanovi in se po kompenzaciji z lepotnim popravkom stereotipno ustali kot čustveno otopela predmestna gospodinja z mladim ljubimcem, vdana v usodo razbite družine. Težko je razbrati osrednjega protagonista in njegove motive: je to ohranjanje tradicije ali čut za poštenost ali ljubezen do hčere ali soproge ali kaj tretjega? Duhamorno pretenciozno zastavljenemu filmu s komornim vzdušjem je očitno jasno, da bo v slabih dveh urah težko utemeljil pomembne zgodovinske, tematske in značajske poudarke literarne zgodbe, zato se jim preprosto odpove — na rovaš zaokroženosti, boljše karakterizacije likov, povezanosti in sporočilnosti že tako ali tako (preveč) kompleksne pripovedi.

Glavna težava, kar zadeva McGregorjev film, je ta, da izključi skoraj vse v Rothovi knjigi, razen osrednje zgodbe. A moč knjige je prav v njegovi evokaciji prepletenosti osebnega in ideološkega, navadnih življenj in toka zgodovine. To je zgodba o tem, kako se vse, kar imamo za samoumevno, lahko zruši in kako lahko ostanemo sami in simbolično goli. Verjamem, da je to mogoče prikazati v filmu, ampak scenaristu Johnu Romanu in režiserju in igralcu McGregorju to spodleti. Agonija dobrega in poštenega Američana Šveda Levova ostane le skica, ki bi bila morda lahko osnova za dober film. —Andrej Gustinčič, RTV SLO MMC

Za popravek slabega okusa priporočam kultno, vselej aktualno in glumaško sijajno Lepoto po ameriško (1999).

Ni komentarjev:

Objavite komentar