13. mar. 2017

Brimstone (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Nizozemski scenarist in režiser Martin Koolhoven je svoj prvi angleško govoreči celovečerec predstavil na lanskoletnem festivalu v Benetkah in požel buren sprejem (ter nominacijo za zlatega leva): pozitivnega pri gledalcih in razmeroma mešan odziv pri kritiški srenji. Novinarji so ga tudi po prikazu na mednarodnem festivalu v Torontu pospremili s pozitivnimi recenzijami, dočim so ga Američani bolj ali manj popljuvali — ter mu razen omejene kinodistribucije namenili obtok na videu po naročilu. Ni jim bil všeč. Verjetno zato, ker so vajeni spodbudnih, lahko razumljivih, premočrtnih zgodb in formulaično kokičarskih mož v pajkicah.

Roko na srce: gre za težaški, kontroverzen, mestoma grotesken in mučen film, pa ne le zaradi svoje minutaže poltretje ure. Zgodba v štirih časovno nelinearnih tarantinovskih dejanjih — svetopisemsko naslovljenih Razodetje, Eksodus, Geneza in Povračilo — spremlja nemo protagonistko (Dakota Fanning) na ameriškem divjem zahodu v 19. stoletju, ki v svoji vaški skupnosti dela kot porodničarka. (Namig: resnična srednjeveška čarovniška gonja je bila s paranojo ogrožene cerkvene dogme usmerjena prav zoper babice, zdravilke, zeliščarke in druge izobražene ženske.) Ko se nekoč zapleteni porod tragično izjalovi, se začne kot zlovešča senca nadnjo zgrinjati temačna preteklost, utelešena v srhljivem novem duhovniku (Guy Pearce). Skrivnostni tujec jo preganja že dolgo in nikakor ne bo odnehal, dokler je ne kaznuje za grehe zoper spodobnost in Boga. Kaj tako neodpustljivega je zagrešila kot mlado dekle? In kdo je surovi kalvinistični pridigar z brazgotino: božji mož ali neusmiljeni brezvestnež, ki ji bo s srdom maščevalnega boga pokazal, kaj je to pekel na zemlji? Kajti pravo trpljenje niso ognjeni zublji in žveplena pokora (od tod pomenljivi naslov), temveč pomanjkanje ljubezni — kakor ji pove v usodnem epilogu.

Koolhoven se s čudovito fotografijo in brezhibno tehnično platjo pomika po alegorični kavbojsko-apokaliptični pokrajini Cormaca McCarthyja (Krvavi poldnevnik, Ni prostora za starce), kjer je greh že to, da si se rodil kot ženska — zato svoje protagonistke ponižuje, šovinistično podreja in brutalno kaznuje z uživaško morbidnostjo stanovskega kolega Larsa von Trierja. Knjiga postave in božja beseda sta samo pretvezi za uveljavljanje nasilnega moškega principa, ki lahko tudi mimo zakonov ravna zgolj po lastni presoji in mesenih željah; polastitev ženske duše ali telesa je njegova pravica in neposlušnost bo terjala kazen, ta pa se bo prenesla celo na prihodnje rodove, če bo treba. (Nema junakinja, ki se z znakovno govorico in s pomočjo hčere sporazumeva z okolico, neizogibno spominja na Holly Hunter in Anno Paquin v sijajnem Klavirju Jane Campion.) Ženska mora vedeti, kje ji je mesto, ali pa ji bo to pokazal njen gospodar, oče in mož. Njena vloga je preprosta: biti podrejena in ubogati ter pretrpeti in preživeti. Če je po srcu bojevnica (kakor omeni mlada pripovedovalka v prologu), ji bo z neuklonljivostjo in vztrajnostjo to morda uspelo.

Film svojo energijo črpa iz dvoboja med osrednjima likoma, kar dodatno poudarja, v kako krutem svetu so v 19. stoletju odraščala mlada dekleta, ta vidik pa je v vesternih po navadi premalo poudarjen. "Želeli smo posneti subverziven film v smislu, da se zgodba dogaja skozi ženske oči. Klasični vestern je bil omejen na 50 odstotkov celotne populacije. Vprašal sem se, kakšne možnosti je na Divjem zahodu sploh imela ženska, ki je zbežala od doma? Lahko se je zgolj poročila ali pa postala prostitutka. To je tisti moški mit v tem žanru, ki sem ga želel razbiti." (Martin Koolhoven, intervju) —Matic Majcen, RTV SLO MMC


V doživeti grozi in strahotnih preizkušnjah protagonistke je nekakšna nedoumljiva trpeča lepota, in kljub dolžini revizionističnega "feminističnega" vesterna, ki zahteva nekaj vztrajnosti, se film nikoli ne vleče; a mislim, da vem, odkod odpor in nerazumevanje gledalcev. Občinstvo je vajeno pripovedne zaokroženosti in čustvene uravnovešenosti, bržčas pa tudi konvencionalne žanrske dorečenosti spolnih vlog; antagonisti morajo plačati za svojo podlost ali pa morajo biti zatirani in trpeči deležni vsaj moralnega zadoščenja. Mučitelj, verski fanatik in sadist sicer lahko svoja sprevržena dejanja megalomansko upravičuje z višjim kodeksom (podobno kot častiti Robert Mitchum s tetoviranima gesloma LOVE ter HATE na členkih v kultni Noči lovca Charlesa Laughtona), njegova patologija pa je vsaj z razumske plati utemeljena v kompenzaciji psihosocialne izkrivljenosti, vendar naj bo to jasno in dramaturško celovito prikazano. Koolhoven pa nam ne ponudi oportunističnih razlag in enovitih odgovorov, zato tudi njegov antagonist ne deluje celostno in artikulirano (odkrito: scenarij bi bil lahko tudi veliko boljši, če bi odmislili številne nedoslednosti in nerazumljivosti, povečini povezane z neranljivostjo, vseprisotnostjo in vsemogočnostjo osrednjega zlobneža) — to pa gledalca dodatno zmede, saj na platnu vidi le neizrekljivo gorje, mizoginijo, ceneno eksploitacijo in v nebo kričečo nepravičnost. Ampak — ali je življenje kakorkoli logično, moralno uravnoteženo in pravično?

1 komentar:

  1. Pogledal sem film in moram reči, da je težak. Težak v smislu, da ni pošten, da je preveč trpljenja, kajti ko že misliš, da bo happy end.... Hvalijo Dakoto in Guya, ki sta odigrala zelo dobro, sploh Guy je zame igralec, ki mora igrati čimveč badguyev. Antipatičen za znoret. Tu bi izpostavil tudi Emilio Jones, ki je odigrala fantastično. Zanimivo, da ga ameriški kritiki niso pohvalili, ampak kdo pa jih jemlje resno, zadnja leta snemajo samo še filme, ki jih ne bi smeli dati niti pod B kategorijo. Na 100 slabih filmov pride mogoče 10 dobrih.

    OdgovoriIzbriši